Otroci so popoln čudež
Gartnerjevi, po domače Dolinarjevi iz Davče so z desetimi otroki največja družina v Železnikih. Konec maja sta se 32-letna mama Klementina in 41-letni oče Roman razveselila dvojčic. Ali bosta imela še kakšnega otroka, še ne vesta. "Ne bom rekla, da nikoli, ker ne morem. Ne znam vam opisati občutka, ko naju zagrabi, da bi imela še enega otroka."
Klementina in Roman Gartner iz Davče sta ena redkih staršev, ki v današnjih časih še premorejo toliko poguma, da se odločijo za veliko družino. V desetih letih se je 32-letni mamici in 41-letnemu očetu rodilo deset otrok; najstarejša je desetletna Janja, Žan jih ima devet, Irma sedem let, dvojčici Breda in Mirjam sta stari šest let, Vanja in Nadja sta minulo nedeljo dopolnili štiri leta, Nace je star dve leti, 24. maja pa sta na svet prijokali še tretji Gartnerjevi dvojčici Vida in Vilma.
Oba starša izvirata iz velikih družin s po petimi otroki. Klementina od vsega začetka živi v Davči, Roman izvira iz Sorice. »Bil je gozdar na tem rajonu in kar nekaj časa sem ga 'jagala', preden sem ga ujela,« pravi vedno nasmejana Klementina, ki si je že od nekdaj želela veliko družino z vsaj petimi otroki. Danes jih imata enkrat toliko; trikrat so se jima rodile dvojčice, čeprav v ožjem sorodstvu teh nimata.
Odločitve za veliko družino nista niti enkrat obžalovala. »Kako le, če pogledam vse te otroke. Popoln čudež! Vsak izmed desetih otrok je bil načrtovan. No, le dvojčki ne,« pravi Klementina in dodaja, da jo materinstvo izpopolnjuje: »Meni otroci pomenijo prav vse.« Seveda nismo mogli mimo vprašanja, ali načrtujeta še kakšnega otroka. Starša se spogledata in nasmehneta. »Ne bom rekla, da nikoli, ker ne morem. Ne znam vam opisati občutka, ko naju zagrabi, da bi imela še enega otroka. Raje se pustimo presenetiti ...,« pove Klementina, ki je tako očitno že pozabila, da je pred dvema tednoma prestala težji porod in da je le malo manjkalo, da ji niso naredili carskega reza. »Zdaj se že pobiram nazaj,« še pristavi.
Oblačila perejo trikrat na dan
Skrbeti za tako veliko družino ni preprosto, a Gartnerjeva pravita, da so njuni otroci zelo ubogljivi in pridni, poleg tega pa ne smeš komplicirati. »Medtem ko so drugi starši v toplicah iz bazena s težavo spravili enega otroka, sva midva imela vse najine že oblečene,« se spominja Klementina.
In kakšen je njen običajen dan? »Vstanemo ob šestih ali pol sedmih. Otroci se oblečejo in pozajtrkujejo, najstarejši trije hodijo v šolo – s prihodnjim šolskim letom jih bo že pet – drugi pa gredo ven in se igrajo,« pripoveduje Klementina, ki ta čas izkoristi za pranje oblačil. Na vprašanje, ali mora vsak dan prati, se nasmehne, me malce začudeno pogleda in pravi, da ne enkrat, ampak pralni stroj požene vsaj trikrat na dan. »Ob enih iz šole pridejo otroci. Ko se mož vrne iz službe, je kosilo, ob šestih imamo večerjo. Ob sedmih po risanki damo otroke spat, le starejša dva morata v posteljo do osmih,« je povedala in dodala, da so ji pri opravilih v precejšnjo pomoč že starejši otroci, ki so zadolženi za urejenost dnevne sobe, najstarejša Janja in Žan pa se vsak dan izmenjujeta pri pospravljanju kuhinje. V veliko pomoč sta družini tudi Klementinina starša, ki stanujeta v pritličju stare hiše. Dela je ob tolikih otrocih in kmetiji s 16 glavami živine vedno dovolj.
Materinstvo je velik dar
Do Gartnerjevih, po domače Dolinarjevih, vodita dva kilometra makadamske poti, ki se od glavne ceste skozi Davčo odcepi nad tamkajšnjo šolo. Ko se spuščaš proti kmetiji, se odpre čudovit razgled na zeleno pobočje z domačijo, v bližini katere se pasejo krave, ob stari hiši pa že stoji nova. Kdaj bo primerna za vselitev, starša še ne vesta, za zdaj tako ostajajo v stari hiši. Dve sobi si delijo Janja in Žan ter Breda in Mirjam, drugi otroci pa spijo v spalnici skupaj s starši. V sobi imajo celo trinadstropni pograd.
Na dopust se odpravijo poredko, privoščijo si le kakšen dan oddiha. »Tri dni smo bili recimo v Čateških Toplicah. Mnogi so nas opazovali in ugibali, čigave otroke sva še vzela s seboj, saj kar niso mogli verjeti, da nas je toliko,« se spominjata starša. Doslej so se naokoli prevažali z enoprostorcem in se bodo še nekaj časa, čeprav bi po pravilih morali imeti večje prevozno sredstvo. »Policisti so bili doslej kar uvidevni,« pristavi Klementina.
Starša menita, da so izgovori mnogih, da zaradi denarja ne morejo imeti več otrok, precej neutemeljeni. »Ni nujno, da moraš imeti ogromno denarja za veliko družino. Imeti deset otrok, ni tako hudo, kot si mnogi predstavljajo,« pravi Roman. Včasih se je zaradi velike družine čemu treba tudi odpovedati. »Če bi gledala na ta način, bi zdajle lahko marsikaj naštela, čemu vse se moramo odreči,« odgovarja Klementina. »Ni pomembno, kaj imaš, pač pa kakovost življenja, pristni odnosi med nami: da znaš otroku pokazati, da ga imaš rad, ga pohvaliti in tudi okregati, če kaj naredi narobe … Materinstvo sprejemam kot velik dar in ne kot odpovedovanje, zato ob desetih otrocih sploh ne premišljujem, za kaj vse smo morda prikrajšani.« Roman ugotavlja, da ni tako težko preživeti takšne družine, kot se nekaterim zdi. »Normalno se da priti skozi. Če bi bili odvisni samo od plače, bi bilo težje, tako pa nam je v pomoč tudi kmetija,« je razložil oče, ki dela na zavodu za gozdove, Klementina pa je še vedno zaposlena v domu upokojencev v Podbrdu.
Tretjina prebivalcev Davče mlajša od 20 let
V Davči je nekaj več kot 280 prebivalcev, od tega je tretjina mlajša od 20 let. Prve štiri razrede tamkajšnje podružnične šole letos obiskuje 20 otrok. Župan Železnikov Mihael Prevc, ki je ob našem obisku Gartnerjevim izročil bon za tisoč evrov za nakupe pri najboljšem sosedu, je nad rodnostjo v Davči navdušen. »Ne le, da prebivalci vztrajajo v teh predelih, zelo se veselijo tudi življenja, ker toliko otrokom omogočijo priti na svet. Trudimo se za čim boljšo komunalno infrastrukturo in jih tudi s tem stimulirati, da ostanejo v kraju. A če starši niso pripravljeni ničesar žrtvovati – Klementina in Roman si gotovo še kar nekaj časa ne bosta mogla ničesar privoščiti – ne bi bilo velikih družin. Resnično jih moram pohvaliti, navajeni so vsega hudega, vendar ne nergajo, znajo poskrbeti zase, so iznajdljivi in polni optimizma,« je dejal Prevc, sicer oče sedmih otrok.
Občina Železniki je znana po velikih družinah; za Gartnerjevo sta najštevilnejši Bevkova v Davči in Šolarjeva v Topoljah s po devetimi otroki. In čemu župan pripisuje tako veliko rodnost? »K temu pripomore tradicija, saj je bilo v hribovitih predelih vedno več otrok, nekaj pa je gotovo odvisno tudi od vere, vendar to ni nujno, saj so tudi zelo verne družine s samo enim ali dvema otrokoma,« razmišlja župan.
Nekateri starši, ki imajo veliko otrok, pravijo, da majhne družine ne vedo, za kaj so prikrajšane, in da so za tisti pravi občutek družine potrebni vsaj trije otroci. Se to zdi tudi Gartnerjevima? »Le poslušajte jih! Kaj še čakate,« mi odvrne Klementina, Roman pa v šali pristavi: »Jaz sem se streznil šele pri desetem.«