Dežela menihov, žolnirja in Katrce

Dolenjska pokrajina pod Gorjanci, po kateri se leno vije reka Krka, se baha s številnimi lepotami in zanimivostmi. Med njimi sta samostan v Pleterjah in Kostanjevice na Krki.

Ko se je kartuzijanski red, ki ga je sredi leta 1084 v samostanu Grande Chartreuse v odmaknjeni dolini v Dofinejskih Alpah v Franciji ustanovil svetnik Bruno, odločal za gradnjo samostanov na slovenskem ozemlju, je izbral Žiče, Jurklošter, Bistro in Pleterje. Menihi so imeli pri iskanju lokacij za nove samostane izjemen občutek za samoto in mir, za lepoto narave in za možnosti preživetja. Vse to so našli v omenjenih krajih. Prvi trije samostani so bili ukinjeni in deloma tudi porušeni. Pleterski samostan se je obdržal. V njem živi od pet do sedem menihov. Sedaj jih je sedem, med katerimi sta dva Slovenca.

Pleterska kartuzija, ki stoji v bližini Šentjerneja, v odmaknjeni dolini pod Gorjanci, je nekaj izjemnega, čeprav obiskovalcem zaradi pravil reda, ki zapoveduje strogo samoto in druženje le s sobrati menihi, ni dovoljen obisk samostanskih prostorov. Zunaj obzidja so uredili muzej na prostem s številnimi sprehajalnimi potmi, v obnovljeni gotski cerkvi za obzidjem, do katere pelje drevored s košatimi lipami, pa obiskovalce z multivizijsko predstavo seznanjajo z zgodovino samostana, značilnostmi meniškega reda in dejavnostmi samostana. Ta že dolgo ni več le molitev, ampak so menihi s pomočjo laiških bratov in zunanjih sodelavcev, ki smejo biti le moški, na posestvu, ki obsega nad 6 hektarov vinogradov, razvili uspešno gospodarsko dejavnost. Izvirne pleterske izdelke je mogoče kupiti v prodajalni ob vhodu v samostan. O velikosti samostana pove veliko že podatek, da je površina streh 3,4 hektara.

Dolenjske Benetke

Deset kilometrov stran, na obrobju Krakovskega gozda, ki je največji nižinski gozd v Sloveniji in je že od leta 1952 naprej zavarovan zaradi posebnih rastlinskih in živalskih vrst, sedaj pa je predlagan za krajinski park, ob vijugastem toku reke Krke leži Kostanjevica na Krki. Zaradi mostov preko reke ji pravijo tudi »Dolenjske Benetke«. Kostanjevica, ki je od lanskega marca naprej samostojna občina, je bila kot pomembno kulturno središče prvič omenjena že leta 1220, leta 1252 pa že kot mesto. Zato je najstarejše in tudi najmanjše mesto na Dolenjskem.

Blizu Kostanjevice je znameniti cistercijanski samostan, ki ga je leta 1234 ustanovil Bernard Spanheimski. Ker je bil med vojno razdejan, so ga začeli leta 1957 obnavljati. Danes je spomenik državnega pomena s prostori za koncerte in druge kulturne prireditve, od leta 1974 naprej pa je v samostanu tudi Galerija Božidarja Jakca, v kateri so razen njegovih tudi dela številnih drugih slovenskih slikarjev in zbirka slik iz 17. in 18. stoletja, ki so jih sem prenesli iz kartuzije Pleterje. Ob samostanu je Forma viva, ki obsega nad sto skulptur, ki so jih domači in tuji umetniki naredili na kiparskih simpozijih in kolonijah. Dober kilometer stran od Kostanjevice je Kostanjeviška jama. Narasle vode so jo odprle leta 1937, po letu 1970 pa so jo začeli urejevati in okrog dva kilometra dolg del odprli za obiskovalce.

Spomin na žolnirja Ressla

Za obiskovalca Kostanjevice se spodobi, da obišče Gostilno Žolnir, saj je njeno ime povezano s slavno zgodovino kraja. Josip Jurčič je napisal povest Kloštrski žolnir. Ta žolnir, tako so takrat rekli gozdarskim inženirjem, je bil izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel, ki se je rodil leta 1793 v češkem mestu Chrodum. V letih 1816-1820 je živel v samostanu v Pleterjah in skrbel za gozdove v tem delu Dolenjske. V vodah Krke je preizkušal svoj izum, ladijski vijak, srce pa mu je bilo hudo za lepo kostanjeviško dekle Katrco. Ta ljubezen je zgodba Jurčičeve povesti. Josef Ressel je umrl v Ljubljani leta 1857. V počastitev 150-letnice njegove smrti so te dni v tehniškem muzeju v Bistri pripravili razstavo Od vijaka do junaka.

Kostanjevica je ohranila spomin na žolnirja. Ko sta Fanika in Otto Willi Sevšek (Otto se je rodil v izgnanstvu med drugo svetovno vojno v Kasslu) leta 1977 ob glavni cesti v Kostanjevici odprla gostilno, sta ji dala ime Žolnir in na dvorišču k leseni skulpturi postavila ladijski vijak ter tudi tako ohranila spomin na velikega izumitelja in prijatelja Slovenije. Fanika in Otto s sinom Klemenom in hčerko Simono nadaljujeta gostinsko tradicijo rodbine. Pred drugo svetovno vojno je imel na tem mestu gostilno Fanikin stari oče Aleksander Gregorič. Gostilna Žolnir je zaščitni znak Kostanjevice zaradi odlične kuhinje, posebej divjačinske, saj sami gojijo damjake in divje svinje, zaradi lastnega cvička z goric nad Kostanjevico, prijaznosti in lepo urejene gostilne. Če želi kdo do popolnosti užiti Dolenjsko, ga Žolnirjevi povabijo v zidanico, od koder je prekrasen pogled na Dolenjsko, tja do Čateža.