Iz starih časov: Birma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. junij 2007 / 06:00

Binkoštni čas je že sam po sebi najbolj primeren za birmo. Zanimivo pričevanje o tem, kakšna je bila njena birma, nam je ohranila pisateljica Manica Koman. »Četudi je bilo med mojo materjo in mojo botro že vse domenjeno, vendar sem morala botro sama še posebej prositi za to uslugo. In ko mi je 'dala besedo', potem je šele zares držalo. Odslej je odločevala glede birme izključno samo botra. Štirinajst dni pred Binkoštmi mi je kupila blago za obleko in me peljala k šivilji. Obleka je bila svetlo siva. Na dan birme je prišla k nam stara soseda ter mi z dvorogljatimi vilicami nakodrala lase. Toda ženica ni bila temu delu posebno vajena, ali pa so se ji preveč tresle njene stare roke, resnica je namreč, da me je zelo opekla po glavi. Jaz pa sem vsled tega zadobila tako antipatijo do kodranja, da se podobno orodje nikoli več v mojem življenju ni smelo približati mojim lasem. Na glavo so mi pripeli venec suhih rož, ki mi ga je tudi kupila botra. Botra je bila oblečena v črno svileno obleko, na glavi pa je imela pečo. K birmi sva se peljali v mesto v strem koleslju, v katerem je bil vprežen star konj. Voznik je bil botrin oče.«

Kako je bilo med birmo samo, ne poroča. »Po birmovanju sva šli z botro v slaščičarno, kjer me je že čakal robec, napolnjen s piškoti. (Kakor mi je pozneje pravila botra, so stali piškoti z robcem vred en goldinar.) Potem mi je kupila še rožni venec, mašno knjigo in – orglice, ki so bile zame vredne več nego vse drugo. Ko je bilo vse to opravljeno, sva šli v gostilno, kjer naju je čakal voznik. Tam smo se dobro okrepčali, toda opijanili se nismo, kar se pri mnogih, žal, še vedno godi. Nato smo se peljali domov in tedaj mi je botra stisnila v roko srebrn križavec Marije Terezije, ki je imel vrednost dveh goldinarjev. Na materin opomin sem se botrici kolikor mogoče lepo zahvalila za vse usluge in dobrote, nakar je bilo birmovanje končano.«

Svoj spomin sklene z opisom takratnega odnosa med birmancem in botrom. »Hvalevredno je, da birmanci ohranijo do svojih botrov hvaležnost in spoštovanje za vse življenje. Tako n. pr. bi pokazal veliko nehvaležnost, kdor ne bi šel čestitat svojemu botru k njegovemu imendanu, pa naj si bo birmanec že tudi popolnoma odrasel. Pa tudi botri ostanejo svojim birmancem vedno naklonjeni. Ako nikjer drugod, pri botri mi je vedno 'Miklavž nosil' in botra bi bila užaljena, ako bi ne prinesla k njej 'nastavit'. Pa tudi pozneje, ko sem že dorasla, se je vedno z ljubeznijo zanimala za mojo usodo. Bilo mi je jasno, da me uprav radi botrinje smatra za nekako svojo sorodnico.« Takšna je bila torej birma primestnih ljudi pred letom 1900 (pisateljica je bila rojena 1880). »Zadnje čase so se lepe birmanske navade precej predrugačile, čemur so mnogo krive razmere, v katerih živimo sedaj.« »Zadnje čase« pomeni leta 1928, ko je bilo to pisanje prvič objavljeno. Kaj bi šele zapisala, če bi živela prav zdaj, skoraj sto let pozneje.