Jošt veliko obeta

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. junij 2007 / 06:00

V četrtek, 31. maja smo v mali dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani prisluhnili diplomskemu recitalu nadarjenega in delavnega gorenjskega fanta, za katerega bomo gotovo še slišali ... Pogovor z violončelistom Joštom Kosmačem.

Kako se počutite dan pred koncertom pred domačim občinstvom v Žireh, ki je na neki način generalka za diplomski nastop, zadnji dan maja v mali dvorani Slovenske filharmonije, kjer bodo ušesa nastavili profesorji z Akademije za glasbo? Pripravljeni ste za desetko?

»Kadar gre za koncert, si vedno dobro pripravljen. Če le vadiš in si dovolj pri stvari. Edini problem je, ko prideš pred občinstvo, takrat je mogoče prisotne nekaj treme. V Žireh so kulturni dogodki po tradiciji dobro obiskani, pride tudi po dvesto ljudi. Žirovce vedno zanima, kaj za eno stvar se gre ta in ta, ki je odšel študirat ali pa deluje zunaj kraja. Bistveni moment koncerta je torej v tem, koliko si se v kritičnem trenutku pripravljen skoncentrirati in povsem prepustiti muziki. Ne razmišljaš, ali bo kaj šlo narobe, ampak se samo sprostiš in se osredotočiš na to, kako boš muziciral. Sicer pa sem moral diplomski nastop v filharmoniji rezervirati že pred novim letom. Je precej gneča, pa tudi niso ravno naklonjeni vsakemu študentu, da bi imel pri njih koncert. Dvorano plača Akademija, moraš pa imeti kar srečo, da dobiš termin, čeprav je ta ob 17. uri, kot moj. Zvečer menda igrajo neki zdravniki, ki so najbrž bolj pogosto najemniki kot jaz.«

Odrskih izkušenj imate sicer kar nekaj, nastopali ste v okviru Glasbene mladine Ljubljana, v različnih sestavih, tudi z orkestri …

»Tudi kot solist s simfoničnim orkestrom SNG Maribor in Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, igram v simfoničnem in godalnem orkestru Akademije za glasbo, kjer to leto igram prvi violončelo in vodim sekcijo, lani sem tudi uspešno opravil avdicijo za mednarodni mladinski orkester Gustav Mahler, čigar umetniški vodja je Claudio Abbado …«

Lani je simfonični orkester Akademije menda zelo uspešno nastopil v Berlinu?

»Tudi jaz bi moral igrati, pa sem v tistem času zbolel in sem bil še preslaboten, da bi se zadnji dan priključil orkestru in odšel na pot. Bil sem kar malo jezen sam nase, no, ampak letos gremo spet v Berlin. Simfonični orkester je namreč paradni konj Akademije.«

Program koncerta najbrž obsega dela, primerna za zaključek študija. Z njimi naj bi najbrž pokazali, kako dober violončelist ste, hkrati pa ste najbrž izbirali tudi med vašimi priljubljenimi avtorji …

»Za diplomo naj bi igrali pretežno avtorje iz 20. stoletja. Profesor Škerjanc mi je predlagal Debussyjevo sonato, ki je tudi meni všeč in zelo lepo zveni, sonato Samuela Barberja sva izbrala s pianistko Mojco Pucelj, s katero igrava. Sonata je napisana v ritmičnem slogu, čeprav je iz 20. stoletja, hkrati pa je zelo nabita s čustvi. Canzonetta Lucijana Marije Škerjanca je sicer bolj redko izvajana skladba, izbrala pa sva jo s profesorjem, zelo zahtevna skladba je Schumannov Adagio in Allegro, op. 70, lirična, subtilna glasba v adagiu, medtem ko je allegro zelo ognjevit. Skladba je v originalu napisana za francoski rog, a se lahko izvaja tudi za čelo. Izbral pa sem si tudi solistično skladbo Marijana Gabrijelčiča, ki je živel v Škofji Loki. Skladba je precej moderna, ima precej različnih delov, hitre, ognjevite, spevne … Skozi program naj bi pokazal tehnično znanje, muzikalnost, pokažeš, kako znaš oblikovati ton, v kakšnih barvah ga izvabljaš iz inštrumenta …«

Menda je bil vaš prvi inštrument klavir?

»V Žireh sem s sedmimi, osmimi leti začel igrati klavir pri učitelju, ki je učil več inštrumentov. To je bilo dobro za pridobivanje glasbenih osnov, prav velike zavzetosti pa ni bilo ne s strani učitelja ne mene. Ni trajalo dolgo. Pri enajstih pa sem na televiziji gledal nadaljevanko o izdelovalcu violin Stradivariju in se zelo navdušil nad tem inštrumentom. Violino bom igral, sem se odločil. Starši so mi prisluhnili, ker pa je bilo v škofjeloški glasbeni šoli na oddelku za violino že vse polno, sem se odločil za violončelo.«

Potem je šlo zares …

»Seveda. Oče me je začel voziti v Škofjo Loko in vedel sem, da brez mojega truda vse skupaj ne bi imelo smisla. Zato ni bila potrebna ne vem kakšna prisila, da bi vadil. Najbrž se za to lahko zahvalim tudi moji prvi profesorici Zdenki Kristl–Marinič, ki je odlična pedagoginja in me je vedno znala motivirati za delo. Mogoče je bilo tudi lažje, ker sem bil že nekoliko starejši. Veliko sem vadil in hitro napredoval. Imel pa sem mali problem, ker sem vedno moral tekmovati in nastopati s čelisti enakih let, s tem da so oni že imeli za seboj po štiri leta igranja, jaz pa sem šele dobro začel. Drugačno tekmovanje pa je v Zagrebu, kjer sem dvakrat zmagal, kjer šteje, koliko let igraš.«

Računam: stari ste bili enajst let, naredili šest let nižje glasbene šole, štiri leta srednje glasbene šole … Torej ste deset let opravili v šestih?

»Pravzaprav sem po dveh, treh letih že igral program za srednjo šolo, na srednji pa tudi že za akademijo. Ob škofjeloški gimnaziji sem delal še Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, prav tako pri Kristl-Mariničevi. Kontrapunkt, harmonijo, solfeggio pa sem se učil zasebno pri Borisu Vremšaku.«

Ne boste rekli, da ste vsa ta leta preživeli brez resnejše »krize o smislu, zakaj je tega treba«?

»Na gimnaziji mi je vseskozi šlo kar dobro, kar se tiče čela, pa sem imel krizo v drugem letniku pred nekim tekmovanjem. Kar naenkrat je bilo vsega preveč in nisem bil prepričan, ali naj grem naprej ali ne. S pogovorom in nekaj potrpljenja smo rešili situacijo.«

Starša sicer nista glasbenika?

»Nista. Kar se igranja tiče, sem res bil vseskozi sam, če lahko tako rečem. Zagotovo je lažje, če te starši glasbeniki lahko usmerjajo pri igranju, imel bi prednost pri korepeticijah. S profesorjem pa se dobiš enkrat na teden, potem pa si sam do naslednje vaje, ko lahko vprašaš, kako pa je to in to. Sem pa vseskozi imel podporo v družini, oče me je vozil v Škofjo Loko, Kranj, hodil me je iskat v Ljubljano, doma so, kljub temu da ni ravno denarja na pretek, vedno pomagali. Bolj kot to, da so starši glasbeniki, je pomembno, da te podpirajo pri tvojem delu. In konec koncev, veliko je vrhunskih glasbenikov, katerih starši niso bili glasbeniki.«

Vas je Akademija v Ljubljani kaj hitro vsrkala vase?

»Je. Fino je, ko prideš med starejše kolege, med violončeliste, ki igrajo že na višji ravni, ki jo ti želiš čim prej doseči. Drži pa, da na naši Akademiji največkrat zaradi prostorske omejenosti marsikdaj šepajo organizacijske zadeve. Boš že videl, ko boš v četrtem, so mi govorili starejši kolegi … in sedaj vidim. Komaj dobiš prazno sobo in začneš vaditi, se že najde kakšen profesor, ki te vrže ven, češ da ima pouk. Če nimaš kje doma vaditi, potem si lahko po cele dneve v šoli. Sam sem imel srečo, vsa študijska leta smo skupaj štirje kolegi iz Žirov. Oni so se učili v NUK-u, jaz sem lahko vadil v stanovanju.«

Na akademiji je od vsega začetka vaš profesor Ciril Škrjanec, bi bilo prenapeto povedano, da njega že poznate?

»On je odličen violončelist in profesor, je pa res, da bi rad videl in slišal tudi še kaj drugega. Rad bi izmenjal izkušnje z glasbeniki iz drugih koncev Evrope in sveta, zato med drugim tudi razmišljam o študiju v tujini. Doslej sem bil na nekaj mojstrskih tečajih. Eden izmed boljših je bil zagotovo pri čelistki Susane Basler. Tudi letos bi se rad udeležil kakšnega tečaja, mogoče v Švici … menda pa avgusta pride v Radovljico izjemna čelistka Natalija Gutman, kar se mi glede na njen sloves zdi prav sanjsko in se bom skoraj zagotovo prijavil na avdicijo …«

Koliko je sodelovanja med glasbeniki na akademiji?

»Odvisno, koliko nas je v letniku. V četrtem smo štirje, v tretjem trije, v prvih dveh pa po dva čelista in smo nekako v kontaktu. Vedno na šoli iščejo tudi dobre inštrumentaliste za komorne sestave. Predvsem šteje, če si resen, zanesljiv in da si za delo, potem ti angažmajev ne manjka. Ni pa recimo sodelovanja med profesorji, da bi jaz na kakšno uro šel k prof. Mlejniku, njegov študent pa k mojemu prof. Škerjancu.«

Torej se točno ve, čigav je kateri študent. Se vam zdi, da v vašem načinu igranja pretanjeno uho prepozna tudi profesorja?

»Mislim, da ja. Seveda so razlike med tabo in profesorjem, a nehote se nekaj njegovega sloga prenese tudi nate. Prijatelj Grega Fele z Jesenic je odličen čelist, pa so mu že rekli, da igra kot Mlejnik in tudi meni so že prisodili Škerjanca.«

Vseskozi se ne morem znebiti občutka, da ste bili zelo priden in zavzet študent, ki je za svojo stvar bil vedno pripravljen narediti veliko …

»O.K., talent in posluh že imam, nisem pa že od majhnega veljal za nekakšnega »vunderkinda«. Da sem ujel svoj letnik, sem moral že v nižji glasbeni šoli veliko delati. Nikoli nisem imel predispozicije, da bi šla katerakoli stvar povezana z glasbo pri meni kar sama od sebe. Je pa res, da sem že v drugem letniku srednje šole vedel, da se bom usmeril na Akademijo za glasbo.«

Na zabavah menda niste igrali čela?

»Samo enkrat so me prepričali, pa še to sem hitro spoznal, da lahko dobro igraš le z bistro glavo.«

Ne boste rekli, da zaradi glasbe niste nič zamudili v mladih letih?

»Zagotovo sem kaj malega zamudil, bistva pa zagotovo ne. Nisem odraščal tako zelo drugače kot moji sovrstniki.«

Kratica D.S.G., znana za neko posebno druščino v Žireh, to potrjuje, če se ne motim?

»Ha, ha, kje ste pa to izvedeli. Mislite na kratico besede »Dejmo se ga …« To izhaja še iz srednješolskih let, ko smo ga kdaj malo zažurali in popili kakšnega preveč. Kratica je potem postala sinonim, za iti ven zvečer. No, sliši se malo grozno, bo kdo rekel, kakšne zgube pa so to, a ni tako. Smo čisto v redu prijateljska klapa, je pa res, da nas vsi v Žireh poznajo prav po kratici D.S.G. Imamo tudi svoj forum na »netu«.«

Kako gledate na popularnejše glasbene sloge, v katerih sodelujejo tudi čelisti. Težkorockovska finska skupina Apocaliptica goji nekaj povsem drugega, kot se učite v glasbenih šolah?

»Sam poslušam različne zvrsti glasbe, med drugim tudi rock. Pred leti sem bil na koncertu Apocaliptice na Rock Otočcu in moram reči, da sem bil navdušen. To je zelo kakovostna glasba, igrajo pa jo štirje čelisti, diplomanti ene najbolj priznanih akademij za glasbo Jan Sibelius v Helsinkih. Oni igranje jemljejo zelo resno. Sam bom nekako ostal v klasičnih vodah. Sodelujem v godalnem oktetu Oktissimo, v začetku junija bomo igrali v Kranju, julija v Medulinu, prav tako sem večkrat že zamenjal kolega v kvartetu Fiasco, sodeloval sem s simfoničnimi orkestri …«

Jeseni se boste odločali o vaši nadaljnji poti, kam vas bo odneslo, v kakšen orkester, pedagoško delo, na študij v tujino?

»Danes sva se s profesorjem pogovarjala o tem. Sam si želim predvsem v tujino razširjat obzorja, bo pa jeseni tudi avdicija za Simfonični orkester Slovenske filharmonije, kar se zgodi le na vsakih nekaj let … Po pravici povedano, ne vem še.«

Kakorkoli že, če vas ne bomo srečali na kakšnem koncertu filharmonikov, pa le pošljite kakšno razglednico iz kraja, kjer boste naprej študirali violončelo?

»To pa tako ali tako.«