Napisala sem knjigo, da se ne pozabi

Cilko Štucinovo z Žirovskega vrha Sv. Urbana domačini zelo dobro poznajo. Pri marsikaterem problemu splošnega pomena je povzdignila glas in s svojo modro besedo dodala piko na i.

Že zelo zgodaj se je priključila krvodajalskim akcijam, delovala je pri Rdečem križu, pa v svetu staršev in šole, izvolili so jo v svet KS, bila je pomemben člen gradbenega odbora za telefonijo v Žirovskem vrhu, pomagala je spraviti na noge domače Turistično društvo. Poleg tega je mama sedmih otrok, žena, pa gospodinja, kmetica. Obdelujejo 36 hektarjev zemlje. Najmlajši sin Jure si je našel Urško, rodil se jima je Aleksander in če bo Bog dal, bo prevzel kmetijo.

Povedali so mi, da ste se odločili napisati knjigo. O čem boste pisali?

»Mogoče sem nekaj smisla za pisanje prinesla na svet. Moja sestrična dr. Marija Stanonik ga ima obilo in mi bo pomagala, da bo knjiga izšla. Sicer pa obe izhajava iz družine Kališarjevih iz Žirovskega vrha. Naslov knjige je Zgodbe kmetice iz Žirovskega vrha. Opisujem obe rodbini, mojo in moževo. Predvsem sem želela, da se preteklosti ne pozabi, zato sem zapisala vse, kar sem vedela o tem, od kod smo prišli, pa tudi, kako so živeli predniki. Vmes sem natrosila kar nekaj zanimivosti: kako sem si porezala prste, elektrifikacija Žirovskega vrha, dodala sem poglavje o nastanku rudnika, ustanavljanje Turističnega društva, pa o odnosih rudnika do nas, kmetov, nisem pozabila niti na vaške posebneže.«

Kakšni so vaši spomini na mladost?

»Prvič sem šla v šolo sama in sem bila na to ponosna, saj sem videla, da so z drugimi otroki prišle mame. Rada sem se učila, bila sem pridna. Z mamo smo že prej vsako nedeljo šli k maši, zato mi »mesto Gorenja vas« ni bilo tuje. Vstajali smo pred peto uro, kajti v dolino je bilo treba iti peš, pot je bila pa dolga. Učila nas je Pipanova Mimi, ki je bilo zelo prijetna učiteljica. In poštena.«

Potem vas je doletela bridka medvojna izkušnja?

»Bil je september leta 1942. Skopali so že krompir in posejali ozimno žito. Spominjam se, da sta oče in mama cel dan hodila naokoli z neko čudno slutnjo. Zvečer, bila je že tema, je zaropotalo na vratih. Prišli so pomagači partizanov in ga odvlekli s seboj, češ, da je izdajalec. Prej, preden je odprl vrata, je še poljubil otroke in nas stisnil k sebi … Očeta so zbili na tla, mamo, ki je držala v naročju najmlajšega, pa pahnili stran. Kričali so nad njim, ga pretepli, potem pa je počilo. Ustrelili so ga, bilo mu je komaj 25 let. Bilo je grozno, res …«

Mladost pa ni bila prepletena le s težkimi trenutki?

»Zmeraj je malo tega in malo onega. To so bili tudi časi, ko se je teta, ki je služila v Žabnici, pripeljala s kolesom, s seboj pa je vsakič prinesla tudi saharin. Pojma nisem imela, kje ga je dobila, govorili so, da ga je prešvercala. Kar je bilo prepovedano. Mama mi je pripravila majhen cekrček in mi rekla, naj ga grem prodajat od hiše do hiše. O, tega pa ne, sem se uprla. Bilo me je strah, saj sem bila še majhna, hiše po Žirovskem vrhu pa so dokaj na redko raztresene. Pa mi je odgovorila, češ povsod te bodo raje naprej poslali, kot obdržali. Verjela sem ji. Do večera sem prodala vse škatlice in se veselo vrnila domov.«

Mnogi so se čudili, ko se je vaša mama kot vdova odločila, da zgradi hišo?

»Spomladi 1954 smo se že začeli pripravljati, da bomo delali opeko. Mama je vso zimo kopala ilovico na Bajtarjevem travniku in jo z volom vozila domov. Nalagali smo jo v jamo in potem smo po njej toliko časa vodili vola, da je postala voljna in mastna. Ravno pravšnja za izdelavo zidakov. Zlagali smo jih na tase, dokler se niso posušili, da smo jih potem lahko žgali v ceglovnici. Veliko fantov z Žirovskega vrha, ki so nam pri tem težaškem delu pomagali, je že pokojnih. Mnogi ljudje niso verjeli, da bo moja mama, z dvema otrokoma za povrhu, bila sposobna zidati hišo. Ampak bila je vztrajna in trmasta, pa ji je na koncu tudi to uspelo. Veliko so ji pomagali domačini pa stric Maks, ki je pošiljal pakete z moko in dobrotami. Dokler se nismo preselili v novo hišo, smo stanovali pri sosedu in tudi živino smo tam nastanili.«

Zime so bile včasih dolge in mrzle, mar ne?

»Imeli smo krušne peči, hvala bogu. Dokler ni bilo elektrike, smo svetili s petrolejem in karbidom. To so bili časi, ko smo se veliko družili med seboj. Večkrat smo hodile tudi na prejo. Pa klepetali smo vse vprek.«

Omenili ste, da ste izgubili prste na roki?

»Jeseni 1969 sem pri moževih starših, pri Podlešanu, ruvala repo. Bil je lep dan, in čeprav smo trdo delali, sem z veseljem obljubila, da pridem v žernado tudi naslednje jutro. Žal je vmes posegla usoda. Sosed me je prosil, če mu grem pomagat spravljat drva. Žagala sem, medtem ko je sosed popravljal motor. Nenadoma mi je žaga spodletela, roka pa je bila v hipu krvava. Takoj so mi jo ovili v čisto krpo in me odpeljali k dr. Milanu Gregorčiču v Gorenjo vas. Izgubila sem kazalec, pa še del sredinca in prstanca. Bila sem vsa obupana, kaj bo rekel moj Cene. Groza me je bilo ob misli, če bom sploh še lahko opravljala kmečka dela. Na srečo so se prsti zacelili, zato sem se zaobljubila, da grem s prvim denarjem, ki ga dobim od klekljanja, na Brezje. Žal hudobni jeziki mojemu Cenetu niso dali miru, češ kaj boš s tako na kmetiji. Kaj hitro pa so spoznali, da jim ni uspelo, da bi naju ločili.«

Do Rudnika niste nikoli gojili kakšnih prijaznih čustev?

»V okolju, kjer živimo, je bil že od samega začetka tujek. Spominjam se, da se je začelo okoli leta 1960. Slišali smo za Hirošimo in za atomsko bombo. Vedeli smo, da jo naredijo iz urana, resno pa nismo razmišljali, kaj bo iz tega nastalo. Potem so začeli po Žirovskem vrhu hoditi nekakšni raziskovalci, kopali so jame in tudi manjše rove ter govorili, da bodo začeli kopati uran. V smreke so zabijali kline, veliko so jih na ta način tudi poškodovali, vendar se ni nihče drznil vprašati, ali bodo za to dali kaj odškodnine. V času Jazbinškovega ministrovanja se je govorilo, da bodo v rudnik začeli dovažati različne odpadke. To nas je tako pogrelo, da smo šli protestirat pred občino v Škofjo Loko. Dosegli smo, da do tega ni prišlo. Politika ga je odprla in politika ga je zaprla. Hvala Bogu.