Zahtevna vloga

V Prešernovem gledališču te dni že pripravljajo prvo jesensko premiero, dramo Akvarij, Evalda Flisarja v režiji Dušana Mlakarja. Glavno vlogo igra znani slovenski igralec, prvak Drame SNG Maribor, Vlado Novak.

Po dobrih desetih letih se kot gostujoči igralec vračate na oder Prešernovega gledališča, kjer sodelujete v uprizoritvi Flisarjeve drame Akvarij, ki jo režira Dušan Mlakar. Imate še v spominu vaš angažma izpred let?

»S kranjskim gledališčem sem se prvič seznanil pred več kot 35 leti še kot amaterski igralec mariborskega gledališča Slava Klavora, moja prva profesionalna izkušnja pa sega v sezono 1995/96, ko sem igral v Pinterjevi Prevari, režiserja Zvoneta Šedlbauerja. Predstava je doživela ugoden odziv tako pri občinstvu kot pri strokovni javnosti in je bila uvrščena v tekmovalni del Borštnikovega srečanja. Vloga, ki sem jo odigral v tej predstavi, je bila ena mojih najbolj opaženih doslej, in lahko rečem, da sem bil tudi sam z njo zelo zadovoljen.«

V najnovejši Flisarjevi drami igrate osrednji lik Konrada. Kakšni so vaši občutki o predstavi, s katero ste trenutno še sredi dela …

»Zdi se mi, da še nisem študiral tako obsežne vloge, še posebej ne našega avtorja. Konrad je človek, ki se umakne med štiri stene in gleda film Casablanca. V njegov svet vdirajo ne le člani ožje in širše družine, ampak tudi popolni tujci, ki tudi določajo njegovo bivanje v tem prostoru in ga zaznamujejo za prihodnost. Predvsem je to lik, ki v sebi nosi številne možnosti interpretacije in lahko rečem, da, kolikor je vloga težka, je tudi zelo zanimiva. Z Dušanom Mlakarjem delamo zelo dobro in od predstave pričakujem najboljše. Je pa res, da me kot igralca med študijem vloge vedno prevevajo nekakšni strahovi, ki pa jih sproti premagujem s kar se da velikim vložkom v samo delo. Posebej za to vlogo drugače tudi ne bi šlo.«

Avtor je v svojih dramah zelo aktualen v času, ki ga danes živimo. Kako vi vidite njegovo besedilo?

»Flisar tudi z Akvarijem nadaljuje tradicijo svojih odličnih besedil; dialogi so pisani vešče, polni so cinizma, sarkazma in ironije. Medsebojne odnose osvetljuje drama večplastno z vseh zornih kotov. Ljudi razgalja in jih odslikava takšne, kot so, z vsemi njihovimi slabostmi, vsemi možnimi prikrivanji, ki se jih ti poslužujejo, da bi zameglili svoje pravo bistvo. Ljudje se sploh bojimo iskreno priznati najprej samemu sebi, potem pa tudi drugim, kaj in kdo sploh smo.«

Je to, da tokrat ne boste igrali pred vašim domačim, mariborskim občinstvom, lahko tudi prednost …

»Pravzaprav ne obstaja bolj ali manj moje občinstvo, saj sem malo da ne igral že v vsaki slovenski dvorani. In pri tem v občinstvu ne vidim ravno velikih razlik. Iz izkušenj vem, da je kranjsko občinstvo poznavalsko, kar je tudi razumljivo, saj ima dober teater, hkrati pa v goste vabi mnoge zanimive predstave iz drugih gledališč in konec koncev enkrat na leto gosti tudi Teden slovenske drame.«

Kako ste se sicer ujeli s kranjskim igralskim ansamblom?

»Odlično. Ob meni igrajo še Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Vesna Pernarčič-Žunić in Tine Oman, Peter Musevski in Igor Štamulak.«

Čas, ki ga preživljate v Kranju, boste izkoristili za še eno predstavo, komedijo Cinco in Marinko, ki bo v Kranju na sporedu te dni …

»Predstavo sva s Kondijem Pižornom v sodelovanju z Narodnim domom Maribor in režiserjem Brankom Kraljevičem premierno uprizorila pred dvema letoma. To je smešno žalostna zgodba o dveh »gastarbajterjih«, ki se lotita nenavadnega načina vrnitve v domovino. O načinu in peripetijah, ki ju spremljajo, pa več v predstavi.«

Kako se sicer počutite v Kranju?

»Prostega časa ni ravno veliko. Po dopoldanski vaji se odpeljem na Kokrico, kjer imam v penzionu Dežman vse potrebno udobje in predvsem mir, da lahko vseskozi delam na tekstu. Blizu je gozd, sprehajalne poti, in včasih s seboj vzamem tudi kakšnega kužka … V mestu sem si seveda ponovno ogledal Prešernovo hišo, v načrtu imam pa še druge obiske.«

Vas glede na to, da pogosto igrate tudi v filmih, v letošnjem poletju čaka kakšen nov filmski projekt?

»S filmi je pri nas tako, da je tisto, kar je posneto v preteklem letu, v kinematografih na ogled šele naslednje leto. Igram v dveh takih filmih iz preteklega leta. Oba sta po scenariju Ferija Lainščka. Prvi je Ljubezen, traktor, rokenrol, v režiji Branka Đurića, drugi ima naslov Petelinji zajtrk, režiral pa ga je Marko Naberšnik. Kot kaže, bo po dolgih letih dokončan tudi Mokuš Andreja Mlakarja. Poleti bom z manjšo vlogo sodeloval pri televizijskem filmu z delovnim naslovom Poletni hit, režiral pa ga bo Metod Pevec. Mogoče bo na sporedu še kaj, ne vem. Predvsem pa, 22. septembra je premiera Akvarija …«