V gore zato, da nam je lepo

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Letos mineva petindevetdeset let od začetka organiziranega reševanja v naših gorah. Lani so ustanovili Gorsko reševalno zvezo, ki ima približno sedemsto članov. Kot ugotavlja Miro Pogačar, v delu ni čutiti posledic te spremembe. Reševalci še naprej pomagajo vsem, ki jih doleti nesreča v gorah.

Reševanje v gorah ima pri nas dolgo tradicijo. Junija 1912 so ustanovili gorski vodniki v Kranjski Gori prvo reševalno službo. Skozi desetletja je doživela razne organizacijske spremembe. Največja se je zgodila 15. maja 2006, ko se je dvanajst društev Gorske reševalne službe (GRS) na zboru v Ribnem pri Bledu odločilo za izločitev iz Planinske zveze Slovenije (PZS).

»Že prej je sedemnajst slovenskih postaj GRS delovalo avtonomno in povezano. Tudi po ustanovitvi Gorske reševalne zveze (GRZ) je to ostalo enako, čeprav so se nam nekatere postaje pridružile šele letos. Svoja društva GRS so ustanovili še v Ratečah, Mojstrani in Kranju, Tolmin in Kranjska Gora pa sta vključena v zvezo v okviru svojih planinskih društev. Kljub oviram so zvezo lani vpisali v register društev, letos pa je bila zavrnjena pritožba PZS. S planinsko organizacijo se bomo dogovorili o nadaljnjem sodelovanju, saj nas gore družijo. Po petnajstih letih dela v sistemu zaščite in reševanja je bila sprememba organiziranosti nujna zaradi načina financiranja. GRZ povezuje sedemsto gorskih reševalcev, od katerih je aktivnih prek petsto, država pa jih plačuje 430. Letos pričakujemo od države in invalidsko humanitarnih organizacij blizu 765 tisoč evrov. Denarja primanjkuje, ker je vse več povračil za udeležbo na akcijah in izobraževanjih. Slednjo dejavnost začenjamo že prve mesece, prvi denar od države pa smo dobili šele maja. Pri reševanju smo sedaj odvisni zlasti od helikopterja Slovenske vojske, ker je Slovenska policija prevzela prevoze za nujno medicinsko pomoč. Večjih problemov pri delu vseeno ni. Najbolj pomembno je, da še naprej opravljamo svoje poslanstvo. Pomagamo vsem, ki jih doleti kakršnakoli nesreča v gorah,« je povedal Miro Pogačar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije.

Pametni upoštevajo nasvete izkušenih

Med gorniki je dobro znan rek: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre nepripravljen gor. Žal ga mnogi planinci in celo šolani alpinisti ne upoštevajo vedno. Glede na množičen obisk v naših gorah, je sicer relativno malo nesreč, vseeno pa bi se marsikateri dalo izogniti ob upoštevanju osnovnih pravil in nasvetov izkušenih reševalcev. Eden takih je tudi pisec knjig o gorskih nesrečah France Malešič.

»V gore hodimo zato, da nam je lepo, ne pa zato, da trpimo ali celo ogrozimo svoje življenje. Predvsem za otroke bi morali poskrbeti, da jim je povsod lepo! Hojo v gore z dojenčki do šest mesecev starosti staršem povsem odsvetujem. Velik nesmisel je, da se posamezniki in celo organizirane skupine podajajo na brezpotja, kjer imajo brez vodnikov velikokrat težave z orientacijo, zlasti pri sestopu. Bolje bi bilo, da bi izbrali eno od več kot sedem tisoč kilometrov markiranih planinskih poti! Nevarna je tudi hitra hoja v gore ob popoldnevih z minimalno opremo. Mnogi se zanašajo na klic v sili po mobitelu, čeprav bi bilo reševalce pametneje vprašati za nasvet pred odhodom v gore. Večina gornikov ima dobro opremo, žal pa premalo sega po strokovni vodniški literaturi. Razne samohvale s tur na internetu so lahko zaradi nepopolnih opisov poti zelo nevarne,« je ugotovil zdravnik iz Kamnika, ki že dolgo analizira nesreče v gorah. Z opisi v knjigah opozarja na vzroke zanje, kar naj bi koristilo vsakemu bralcu.