Svobodna hči svobodnih staršev

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / petek, 18. maj 2007 / 06:00

Faila Pašić Bišić, Naj prostovoljka leta 2006 in Obraz evropskega leta enakih možnosti za vse

Faila Pašić Bišić. Jeseničanka. Muslimanka. Dekle, ki nosi ruto. In živi za upanje in vero v poštenost, pravičnost, iskrenost in odprtost srca.

Kdo ste, Faila Pašić Bišić?

»Kdo sploh sem? Muslimanka v ožjem krogu in Slovenka v širšem? Bošnjakinja. Svobodna hči svobodnih staršev. Jeseničanka. Sem to, kar sem, in po najboljših močeh se trudim biti še boljša. Vsakega, ki mi pride naproti, odprto in brez vsakršnih iger sprejmem z ljubeznijo.«

Rojeni in odraščali ste na Jesenicah, kako so vas sprejemali vaši sovrstniki glede na to, da ste hči priseljencev?

»Na našo družinsko strukturo sta vplivali dve kulturi, kultura prvotne in kultura priseljene domovine. Torej slovenska in bošnjaška kultura, ki se je prepletala z islamom. Moja mama je želela resnično obravnavo, enako za vse. Začela je pri nas, otrocih, ki smo zrasli v svoji naravni nedolžnosti, a smo vseeno morali sprejemati brezplodne resolucije o drugačnosti. A nikoli nismo živeli v molku. Čeprav smo bili v osnovni šoli zelo pogosto tarča stereotipnih mnenj, smo ohranjali svojo identiteto. Izraza »hči priseljencev« ne maram.«

Kako je potekalo vaše izobraževanje?

»Študirala sem menedžment na eni prestižnejših fakultet. Ko sem na Danskem ob izmenjavi študentov opravljala delo kadrovske menedžerke, sem ugotovila, da ta poklic ne bo izpolnil mojih življenjskih pričakovanj. Sem velik in zagnan praktik, terenski tip človeka. Zaposlena sem v podjetju Domenca, d. o. o., ki ga odlikuje ustvarjalna delovna atmosfera, posluh za napredovanje, odprtost vodstva ter sodelavci, ki nimajo prav nobenih mentalnih ovir.«

Kako se je začela vaša humanitarna dejavnost?

»Moja želja po humanitarnosti se je spremenila v nujo, ko je Slovenijo preplavil val beguncev iz Bosne in Hercegovine. Dobila sem idealno priložnost, da v času zla postanem dober človek. Stara sem bila dvanajst let. Nudila sem psihosocialno pomoč otrokom, beguncem, zbirala oblačila, finančna sredstva, pomagala pri pogrebnih storitvah, obrednih umivanjih umrlih. Danes je moja humanitarna pot slikovita. Vanjo vložim ogromno truda, volje, energije, denarja ... Od prvih korakov po tej poti je minilo že petnajst let. V vseh teh letih nisem zaslužila niti evra. A vseeno ostajam najbogatejši človek na svetu.«

Kaj vas vodi pri tem?

»Človeška solidarnost je v islamu samoumevno načelo verskega življenja. Zakat, kot ga opredeljuje Koran, ni zgolj dajanje miloščine v pomenu, kot je razširjen na zahodu, temveč obveza vsakega muslimana, da po svojih najboljših močeh pomaga pomoči potrebnim. Vsak je dolžan prispevati v skladu s svojim socialnim položajem. Zakat je navodilo, da je vsak musliman dolžan pomagati revnim, sirotam, vdovam ali ljudem, ki jih je prizadela kakršna koli nesreča. Vredno je poiskati pot do njih. To sem storila tudi sama. Na svoj način se trudim ohraniti iskro razuma, senzibilnosti in čustvenosti v tem norem svetu. Živim za upanje in vero v poštenost, pravičnost, iskrenost in odprtost srca.«

Predstavite, prosim, nekaj vaših humanitarnih projektov.

»To je vsekakor že kar tradicionalno zbiranje prehrambnih artiklov v sodelovanju s Hipermarketom Mercator na Jesenicah za socialno ogrožene družine na območju občine Jesenice, petdnevne medkulturne počitniške delavnice za osnovnošolske otroke, ki sledijo načelom medkulturnega učenja, krožki o medkulturnosti in izobraževanju za razvoj, ki poteka na ljubljanskih osnovnih šolah, projekt botrstva za otroke Afrike, razvijanje prostovoljne mreže, brezplačno letovanje slovenskih otrok na Debelem Rtiču …«

Veliko potujete po svetu, kako uspete usklajevati svojo službo, družino …

»Usklajevanje življenjskega urnika je moja prednostna naloga. Potujemo skupaj, letos smo prepotovali že šest držav. Moj dveletni sin Omar razume vsak tak korak in je zelo fleksibilen otrok. Ko smo bili v Afriki, smo namesto gumijastih igrač za zobke uporabljali kamelje kosti …«

Pred petimi leti ste se odločili začeti nositi ruto, kako je v vas dozorela ta odločitev in kako vas sprejemajo drugi ljudje?

»Ruta na glavi muslimanke ima zelo močno simboliko, po kateri ljudje zelo radi povprašajo. Kar je zelo dobro. Ker obstaja komunikacija in dokler je komunikacija, potem je tudi upanje. Nošenje rut daje muslimankam identiteto, jih osvobaja nekolonialnega zahodno-kulturnega imperializma in prevlade in zelo veliko pripomore k družbeni morali. Pred mano se je razprostiral svet, ki je od mene zahteval pogum, vztrajnost in dvojno dokazovanje. Z veseljem sem stopila vanj. Hodila sem in govorila v imenu svobode, ki mi jo islam daje. Nisem postala sužnja življenja, ki so mi ga izbrali drugi. Nisem se bala sprememb, ki so pretresle svet, v katerem sem prej živela. Bila sem svobodna. Počela sem vse, kar v islamu ni izrecno prepovedano, nikoli pa nisem nikogar silila, da bi mi sledil.«

Kako bi nasploh ocenili položaj ženske v islamu? Za izboljšanje položaja ste ustanovili celo društvo za ženske, kajne?

»Gledano z očmi zahodne ženske, muslimanke nimajo pravic. Imajo le dolžnosti. So bitja brez duše … Potlačene in neizobražene. Kar je zelo ozka predstava. Omenjeni očitki so le posledica medijsko podanih informacij, za katere ne moremo prepričljivo trditi, da so objektivne in resnične. Vse to so paradoksi, ki so veljali predvsem za predislamsko obdobje. Z objavo Korana, ki je žensko povzdignil iz ponižnosti, nemorale in podrejenosti, so ženske dobile pravico do ločitve, do dedovanja, do trgovanja, do dote, do svojega deleža družinskega bogastva, do zaščite pred nasiljem moških ... Spodbujali so jih, naj zadržijo svoj rojstni priimek. Določila islamskega zakonika v času, ko je bil objavljen Koran, so v tistem času pomenila najbolj feministično zakonodajo civiliziranega sveta. Res pa je, da so v veliko državah kulturne prakse preprečile, da bi se te pravice v družbi uveljavile. Človek je svobodno bitje, ki ne sme normirati drugemu in ne sme biti normirano od drugega. Združenje žensk, ki deluje v sklopu Islamske skupnosti na Jesenicah, deluje na teh pravicah.«

S kakšnimi občutki ste sprejeli priznanji, ki ste ju dobili nedavno?

»Letos sem izbrana za Obraz evropskega leta enakih možnosti za vse. Skozi vse leto bomo z različnimi institucijami, projekti in idejami promovirali pravično družbo, enako obravnavo za vse, ne glede na versko pripadnost, politično prepričanje, spolno usmerjenost, starost. Prav tako sem prejela državno priznanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in pridobila naziv Naj prostovoljka v letu 2006. Ob prejetju priznanja sem dobila občutek velike odgovornosti. Kajti moji humanitarni koraki so majhni, a se je izkazalo, da so za človeštvo zelo veliki.«

Kakšni so vaši prihodnji projekti, načrti?

»Vsekakor ustanovitev nevladne organizacije, ki bo spodbujala in širila prostovoljstvo, ter druge dobrodelne in solidarnostne dejavnosti na socialnem področju. Čas je, da se s humanitarnimi projekti začnem ukvarjati bolj profesionalno. Moji projekti morajo puščati rezultate, ki bodo koristili tudi generacijam za mano. Dobila pa sem tudi ponudbo za delo v šoli za ženske v indijski zvezni republiki Radžastan. Ja, do Nobelove nagrade je še dolga pot (smeh).«