Železniki skozi čas 5

Ljudska medicina

Zdravniki so bili včasih zelo redki, živeli pa so predvsem v večjih mestih. Zaradi oddaljenosti so bili težko dosegljivi. Ker so bili zelo dragi, so se jih lahko posluževali samo bogati ljudje. Skoraj vsak večji kraj je imel svojega zdravilca. Ponekod so bile znane družine, kjer je znanje prehajalo iz roda v rod. V Železnikih je konec 19. stoletja zdravila priseljena žena na Grivi - Lešarca (Kržišnik). V času moje mladosti je zdravila Mošnova Urša, tedaj stanujoča na Racovniku v škofiji. Danes te hiše ni več, ker so jo zaradi dotrajanosti podrli. V isti Egrovi hiši je stanoval nekdanji kovač Janez Petrač s hčerko Micko. Iz kostnega mozga, drevesne smole, najboljša je bila smrekova, in nekaterih dodatkov, ki jih ni razkril, je kuhal svojo »žavbo«. Ta je bila sivo rjave barve, gosta, slabo mazava in je imela poseben duh. Skoraj vsaka družina je premogla Štimovcevo »žavbo«, ki je bila resnično odlična za čiščenje in zdravljenje gnojnih ran. Za »ture« - furunkle in za »črve« na prstih so matere polagale otrokom na otekla boleča mesta v vrelem mleku namočeno sredico belega kruha. Gnojne rane so včasih namazali s kostanjevim medom, ki je odlično celil rane in razpokano kožo ter mehčal kraste. Urša je polagala na gnojne rane tudi pajčevino, ki je poleg umazanije verjetno vsebovala plesen penicilin.

Pranje perila

Kljub nepopisni revščini nižjih slojev, ki je nastopila po prenehanju delovanja železarstva in z ugasnitvijo plavža leta 1902, pred prvo svetovno vojno ter po krizi v 30. letih dvajsetega stoletja, so bili prebivalci dokaj čisti in oblečeni v skromna oblačila. Navadno so se odrasli in otroci umivali v večjih škafih ali lesenih banjah v soboto zvečer, ko so tudi zamenjali perilo. V nedeljo so se vsi oblekli v boljše obleke. Veliko pranje ali star izraz žehtanje ljudje istovetijo. Celo Slovenski pravopis ga enači. Kot žehto opisuje pranje večje količine perila. Kot se iz otroških let spominjam, je pomen enega ali drugega izraza pomenil popolnoma drugačno tehniko pranja. V tridesetih letih preteklega stoletja je žehtanje počasi izumiralo. Večina gospodinj doma kuhanega belega perila tedaj še ni poznala.

Klekljanje - čipke

Vsako leto se vrstijo v Železnikih čipkarski dnevi. V muzeju so razstavljeni lepi primerki. Konec 19. stoletja je prišla v Železnike kot služkinja k družini Demšar - Dagarinovi domačinka Štatorjeva Katra, ki se je v Idriji naučila klekljanja. Nova gospodinja Matilda Demšar, rojena Vavken, hči cerkljanskega učitelja, organista, župana, gostilničarja in pevovodje Andreja Vavkna, je s trgovsko žilico hitro zaslutila možen zaslužek. Zanj je navdušila še moža. Skupno sta začela navduševati in poučevati nezaposlene žene klekljanja. Leta 1907 je bila že ustanovljena čipkarska šola, ki je delovala do leta 1960. Učiteljice so bile v glavnem Idrijčanke, ki so končale triletno Cesarskokraljevsko čipkarsko šolo na Dunaju. Ustanovila jo je menda že cesarica Marija Terezija. Zadnja izšolana klekljarska idrijska učiteljica v Železnikih je bila Marija Pivk, poročena Kosem, prijetna, ljubezniva žena z izrazitim idrijskim dialektom. Neobvezno šolo smo obiskovale že deklice od 4. leta starosti dalje. Razredov in spričeval ni bilo. Učenje je potekalo v vrstnem redu: verižice, navadno platno, ažur, rogljički, mali in veliki pajki, umetno platno, ribice, posamezne figurice, rožice in še kaj.