Pogumno v klanec

Na letošnjem Teku na Jošt sem si lahko, ker nisem tekmoval, nekoliko bolje ogledal tekače, ki jih je tik pred ciljem pričakal še kakih 250 metrov dolg, zelo strm klanec kot nekakšna »začimba« že tako po nekaterih ocenah precej zahtevnega teka, kjer je treba v prvem delu proge teči hitro in biti nato proti koncu še močan, da »zdelaš« tisti zadnji strmi klanec. Raje bi se tudi sam spopadel s to progo na tisto lepo soboto, a organizatorske naloge pač zahtevajo svoje in upam, da smo vam, tekačem, ustregli, kolikor smo pač lahko, in da vam tudi tisti zadnji klanec ni pokvaril dobrega teka, ki ste si ga zaželeli pred startom. Pričakovano so tisti najhitrejši tekači brez težav pretekli celoten klanec, kar je glede na njihovo pripravljenost tudi pričakovati. Prvouvrščeni je z lahkotnim korakom kar priskakljal skozi ciljni lijak in niti ni potrošil vseh moči, saj je bil toliko močnejši od konkurence. Trening in zavzetost pač dasta popoln rezultat. Nekateri pa so se na tem klancu iz teka »sklonili« na kolena in so strmino v tekaškem žargonu prelazili. Ni nujno, da bi ti tekači, ki so klanec prehodili, bili hitrejši, če bi tekli. Vsi nismo tako močni, da bi bili sposobni preteči vse strme klance, in večkrat je bolje malce zahoditi, kjer si lahko spotoma malce odpočijemo in prihranimo moči za zaključek.

Ponavadi tudi najboljši tekači na dolgih gorskih tekih najbolj strme odseke prehodijo oziroma se z rokami naslanjajo na kolena in temu pravimo lazenje. Tek v strm klanec namreč bolj utruja, kakor če bi hodili, vprašanje pa je, koliko smo hitrejši, če tečemo. Napravimo preprost preizkus. Izberemo si npr. 400 metrov dolg strm klanec in ga najprej pretečemo, po nekajminutnem počitku se še enkrat zaženemo v klanec in tokrat ga hitro prehodimo. Po koncu vsakega teka sami podamo oceno stopnje utrujenosti: individualna zaznava stopnje utrujenosti. Izmerimo si še čas in nato preverimo rezultate. Nato sami izberemo strategijo premagovanja strmih klancev. To je lahko tek, hitra hoja ali kombinacija obojega.

Drugače pa je pri položnih klancih, ki jih ponavadi lahko pretečemo. Hitrost pred začetkom klanca zmanjšamo, skrajšamo korak, ritem teka pa si narekujemo z gibanjem rok. Zgornji del telesa se ne sme pričeti nagibati proti kolenom, saj se bo porušila tehnika teka. Prav zabavni pa so lahko kratki položni klanci na travnikih, ki jih včasih lahko kar »prešprintamo« in se poigravamo s hitrostjo. Dolžina teh klancev naj ne presega 200 metrov, včasih je dovolj že stopnjevan tek prek kakšnega kratkega griča. Kratke klance izkoriščajo tudi šprinterji, pri čemer je klanec res položen (pet stopinj naklona) in ne presega dolžine sto metrov. Prijetneje kot navkreber pa je teči po blagih klancih navzdol, kjer poskrbimo za izboljšanje tehnike teka in koordinacijo gibanja. Korak se mora sprostiti in raztegniti, podlaga pa naj bo, če se le, da travnata ali mehka gozdna pot, saj že vrabci čivkajo, da asfalt škodi nogam. Sam sem pa mnenja, da gre pri asfaltu zgolj za to, da se ga noge morajo navaditi.