Partija je sama pohabila partizansko gibanje

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir, Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. maj 2007 / 06:00

V Sloveniji je 9. maj sicer nesporni dan zmage nad okupatorjem, a je hkrati začetek trdega komunističnega režima, je na Glasovi preji, ki je bila v Ljubljani ravno na ta dan, dejal zgodovinar Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani.

Letos je minilo 70 let, odkar je bila na Čebinah ustanovljena Komunistična partija Slovenije, politična formacija, ki nas je vodila več desetletij. Zgodovinar Jože Dežman, sedaj direktor Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani, je o tem pred kratkim pripravil posvet, ki ga je naslovil Od Čebin do črepinj. Pod enakim naslovom je potekala tudi 93. Glasova preja, za katero je gost in hkrati gostitelj (preja je bila v prostorih Muzeja novejše zgodovine) vztrajal, da se dogaja 9. maja. To je datum svetovne zmage nad fašizmom in nacizmom, nesporen tudi v Sloveniji, z njim pa je v Sloveniji povezana tudi velika zgodovinska bolečina. Dežman je v pogovoru z voditeljem Glasove preje Mihom Nagličem kot sprenevedanje ocenil razmišljanje, da bi bil 9. maj 1945 tudi začetek demokracije.

Zmaga, nato partijska vladavina

»Partizanska zmaga je nedvomno zgodovinska, a z njo smo dobili tudi leninsko republiko v okviru jugoslovanske federacije. Državljanska vojna je večji fenomen od odpora zoper okupatorja,« je prepričan Jože Dežman. Že ko analizira manifest ustanovnega sestanka s Čebin, se pokaže, kako so se uresničevale napovedi v tem zasavskem kraju nastale partije. »V manifestu je pravilno diagnosticirana nevarnost, ki Sloveniji preti od neljubih sosedov v obliki fašizma in nacionalsocializma. Vse nadaljnje prognoze (slovenski narod se ne more razvijati brez demokratičnih svoboščin, svobodna zveza bratskih narodov v obliki zvezne države, sleherni borec za svobodo slovenskega naroda, v prvi vrsti komunist spoštuje versko prepričanje svojega sobojevnika) pa se uresničijo šele potem, ko partija propade.« Igro duhov in realnosti, značilno za obdobje partijske vladavine, dokazuje z odnosom do lastnine, pri čemer se opira na dokumente iz obdobja začetkov slovenske partije. Medtem ko brošura o vprašanjih lastnine, reda in zakonitosti navaja, da belogardistična propaganda želi imovitejše sloje izločiti iz boja s tem, da jih straši s spremembo lastninskih odnosov, in sta tako maršal Tito kot predsednik antifašističnega sveta dr. Ivan Ribar govorila o popolni nedotakljivosti zasebne lastnine in možnosti osebne iniciative v industriji, trgovini in poljedelstvu, pa v brošuri Komunizem, naš končni cilj jasno piše, da bo kapitalistična družba propadla, da je treba uvesti diktaturo proletariata, da bodo kapitaliste razlastili, ukinili privatno lastnino in jo nadomestili s kolektivno. O socializmu Dežman sicer pravi, da so bile nekatere njegovo skupnostne oblike takšne, da bi se od njih lahko učili, denimo zadružništvo, srenjstvo, županstvo kot oblika lokalne samouprave, vendar jih je boljševizem uničil.

Izbrisani iz zgodovinskega spomina

Jože Dežman je komentiral tudi misel Miha Nagliča, da je po letu 1941 je partijski pobudi poleg delovnega ljudstva sledil tudi del liberalnega meščanstva, intelektualcev, kmečkega prebivalstva. Med svojim raziskovanjem je zgodovinar našel dokaze, da so slovenski kapitalisti revolucijo plačali, ob čemer navaja dokaze iz Šentvida nad Ljubljano in Bleda. Dodaja, da je partizanska vojska medvojne čase preživela pretežno na plečih kmečkega prebivalstva in na primeru iz Bohinja navaja, da so tam od tri tisočih glav živine med vojno 1300 govedi zasegli partizani. Prispevek buržoazije, ki je partizanskemu gibanju plačevala velike vsote, je bila izbrisana iz zgodovinskega spomina, kmetje so za svojega po vojni dobili le kolektivizacijo, oboji pa so bili izločeni iz sloja, ki ga Milovan Djilas imenuje novi razred. Jože Dežman večkrat citira iz Djilasove knjige s tem naslovom, ki je izšla leta 1957, ki analizira značilnosti komunistične revolucije in njegovega poznejšega režima ter vizionarsko napoveduje, kako bodo zaradi svojih napak odšli z oblasti. In dodaja, da je koncem osemdesetih let Milan Kučan natanko po tem receptu naredil svoj sestop z oblasti. Kako da se je komunistični režim, ki ga je pozneje pokopala njegova lastna nesposobnost glede ekonomije in politike, tako uspešno prebil in obdržal na oblasti? Ker so uspeli izzvati državljansko vojno, v kateri so uporabili vsa sredstva, je prepričan Jože Dežman.

Režim je ubijal domače ljudi

Partizanstvu in uporu zoper okupatorja v okviru protifašistične fronte celo nekateri nasprotniki priznavajo veličino, a treba ju je ločiti od totalitarizma. Ta je zapiral svoje lastne ljudi, demokratične protifašiste, v Dachauskih procesih je preganjal osem tisoč ljudi, mobilizirance v nemško vojsko po vojni izločil iz javnega življenja. Največje žrtve fašizma in nacionalsocializma je boljševizem izločil iz javnega spomina, poudarja Dežman in dodaja, da je partija sama najbolj učinkovito pohabila partizansko gibanje. »Pozitivno tradicijo partizanstva in odpora proti okupatorju bomo morali združiti s pozitivno tradicijo rezistence proti komunizmu, sprejeti moramo normalna svetovna razmerja v odnosu do totalitarizmov,« pravi Dežman in navaja, da obsodbo totalitarizma in popravo krivic od nas pričakuje tudi Evropska unija. Zadnja leta zgodovinarji odkrivajo žalostna dejstva o povojnih pobojih. Sogovornika na Glasovi preji pa sta govorila tudi o medvojnih pobojih, češ da je v partizanskem gibanju precejšen del izgub »od lastne roke«. Bilanca je 94 tisoč žrtev vojne, med katerimi pa še zdaleč niso okupatorske žrtve, pač pa večina Slovencev: domobranci, vaški stražarji, mrtvi v državljanski vojni, mnogoštevilni neoboroženi Slovenci. Ob koncu vojne se na območju Slovenije strne veliko število formacij in tu se začne klanje, ki mu v Evropi ni primere, pravi Dežman. V dveh mesecih po vojni je v Sloveniji pobitih več žrtev kot prej v štirih letih vojne. To bilanco bomo še lep čas seštevali, pravi Jože Dežman, njegov kolega dr. Mitja Ferenc govori o kakih petstotih lokacijah, kjer se še vedno odkrivajo grobovi žrtev povojnih pobojev. Jože Dežman v svojih spisih pogosto uporablja sintagmo »mesto mrtvih«, ki je povsod po svetu merilo civilizacije, kar potrebuje tudi Slovenija, saj so žrtvam povojnih pobojev odrekli civiliziran pokop, njihove svojce pa zasramovali.

Zgodovinski terapevt

Dežman po besedah Mihe Nagliča velja za nekakšnega zgodovinarja terapevta. Po lastni izkušnji pri dr. Janezu Ruglju ga je pritegnil problem terapij in ko se je pri svojem poklicnem prizadevanju srečeval s svojci žrtev povojnih pobojev in ljudmi iz krožka Moč preživetja, je ocenil, da imajo ti ljudje težave zaradi žalovanjske motnje. Takoj po vojni jim ni bilo dano žalovati za svojci, ni se spodobilo, da bi koga »bolela duša« in treba je bilo preživeti tri generacije, da imajo sedemnajst let po koncu diktature slednjič priložnost za žalovanje. Sogovornika sta nekaj besed namenila tudi spravnemu procesu, ki poteka od devetdesetih let in obeta, da se bo tretji generaciji odkrilo, kar je bilo v preteklosti prikritega. Govorila sta tudi o še vedno premalo razjasnjenem obdobju ob koncu osemdesetih let, ko je partija zapustila oblast. Kako se je to zgodilo, kako se je partija znebila dolgoletnih »trdorokcev«, kot sta bila Popit in Marinc, na kakšen način je prišel na oblast Milan Kučan, o vsem tem manjka temeljita študija. Partija je v letih po vojni doživela več valov, ko so jo člani množično zapuščali. Na vprašanje, kdo ima največ zaslug, da je slednjič »sestopila«, pa je Jože Dežman menil, da partija razen lastne nesposobnosti nima kakih posebnih zaslug, da se je režim spremenil. Sedaj se po službeni dolžnosti nekoliko več ukvarja z obdobjem med letom 1989 in 1991 in ugotavlja, da je to obdobje nujno temeljiteje razjasniti. »Ali se je kdo v Sloveniji odpovedal permanentni revoluciji, diktaturi proletariata, razrednemu boju, svetovni revoluciji, kolektivni družbeni lastnini? Pripravljenosti za odpoved poraženim modelom ni, levica še vedno ohranja to sramoto,« je razmišljal gost Glasove preje. O letu 1991 in slovenski osamosvojitvi pa: »JLA je bila zadnji temelj Titovega režima. Z njegovo smrtjo je padel prvi steber, nato se je začela krhati federacija, nato je padla vojska. Slovenski upor zoper JLA je upor zoper ideologijo, ki je zavzela državo leta 1945.«

Zgodovina, spopad za prihodnost

Denis Šarkič je spraševal Jožeta Dežmana o pozitivnih plateh, ki naj bi jih tudi imelo partizansko gibanje. Ta je odgovoril, da je našel pri njegovem proučevanju kar nekaj zanimivih zadev, od katerih nekatere sploh še niso bile raziskane in kažejo na pametno ravnanje partizanov. Partizanska vojska je vojska, ki beži in tudi največ partizanskih spomenikov je spomenikov smrti na begu. To je smrt preganjanega človeka v drobnem spopadu. Tudi fanatizem in čudežni podvigi so nujna sestavina partizanskega delovanja, ki so sploh omogočili zmago. »Pri vsem raziskovanju gre predvsem za iskanje resnice in sam glede tega nisem prenapet. Mogoče se bom čez deset let smejal nekaterim mojim današnjim trditvam, kot se sedaj jaz smejim nekaterim drugim,« je povedal Dežman. Danijel Malenšek je ugotovil, da berlinski zid ni padel, ampak so ga podrli zato, da bi Rusi lažje prišli preko njega. Spomnil je, da so v Ljubljani zavrgli žalno knjigo ob Titovi smrti z okrog 6000 podpisi, ki je bila ob njegovi krsti v parlamentu, in jo je sam kupil na bolšjem trgu. O povojnih pobojih je Dežman povedal, da vzorcev pobijanja še nekaj časa ne bomo razumeli. Veliko skupin pobitih je mešanih. Ali so to delali načrtno ali naključno, še ni znano. Morija na Teznem pri Mariboru je bila po pričevanju ljudi nekaj posebnega in so celo Rusi opozarjali, naj ne morijo tako blizu naselij. Tito je bil ambiciozen vladar in vseh zgodb še zlepa ne bomo poznali, pa tudi stanje raziskav v vseh delih nekdanje Jugoslavije ni na enaki ravni in enako intenzivno. Marija Vodišek je vprašala, ali bodo raziskani tudi poboji iz Avstrije vrnjenih domobrancev, predvsem oficirjev, ob karavanškem predoru na Hrušici pri Jesenicah, za katere je slišala že junija leta 1945. Povedala je, da jo bolj zanima usoda pobitih Slovencev kot pa pripadnikov drugih narodov. Jože Dežman je odgovoril, da ti poboji niso neznani in so se že odločili za izkope. Iz Hrušice je znana zgodba enega od partizanov, ki je vodil štiri domobrance, med njimi tudi starejšega Brodarjevega sina, na morišče, vendar jih je spustil in so bežali nazaj na Koroško. To je eden redkih primerov partizanskega usmiljenja. Bojan Homan je spomnil na uničevanje arhivov in vprašal za usodo in dostopnost arhivov v Beogradu. Vsak sistem, tudi partijski, temelji na tabujih, na zapovedih, kaj se sme in kaj ne, in na sprenevedanjih, ki ne bodo trajala v nedogled. Dejstvo je, da je udba bila in da bomo o njej sčasoma vse zvedeli. Tako kot je tajna politična policija Stasi, dinozaver modernega časa, v nekdanji vzhodni Nemčiji prispevala k razpadu sistema, velja enako tudi za udbo v Jugoslaviji. Na tem je treba delati in stvari se bodo odprle, je odgovoril Jože Dežman. Rastislav Rastko Tepina je vprašal, ali so ideološki in pravni nasledniki komunistov s Čebin res sestopili z oblasti. Če so, ga je zanimalo, kdaj so dejansko sestopili z oblasti. Jože Dežman je ocenil, da je fanatična faza čebinskega modela pogorela. Partijski model sprenevedanja pa živi naprej, tudi med slovenskimi kristjani. Čebinski komunizem s socializmom nima nič skupnega. Bistveno je vprašanje, kako se bodo Slovenci dogovorili, da bomo imeli spodoben socializem z danes aktualnimi socialnimi vrednotami.

Soočenje z resnico

Denis Šarkič je vprašal Dežmana o soočanju Slovencev z resnico. Kdaj se bodo tudi Italijani soočili z njihovo resnico, ki je bila za nas Slovence tako tragična. Dežman je spomnil na dejstvo, da smo Slovenci po vojni nagnali Italijane kot Nemce s prostora, ki so ga imeli za svojega. Primer spomenika braniteljem slovenske zemlje na Cerju, pri katerem se ne morejo dogovoriti, ali je v njem lahko kapela ali ne, kaže na pomanjkanje samozavesti. V tem pogledu moramo odrasti in ne stalno spraševati, kaj nam je kdo naredil. Ko bomo sposobni skrbeti zase, se bomo lahko pogovarjali tudi z drugimi. Spopad za zgodovino je vedno spopad za prihodnost. Pogovor o njej ne more biti enoglasen, ampak je predvsem živ prepir. Demokracija je in privoščimo si jo. Tone Podjed je spomnil na primere povezav med Nemci in partizani. Učili smo se, da je človeku treba povedati tisto, kar mislimo, je dejal, vendar je spomnil na izjavo dr. Antona Trstenjaka, da je treba človeku povedati v obraz samo tisto, kar je takrat potrebno. Ali je danes z ugotovitvami iz zgodovine res potrebno ustvarjati napetost med levico in desnico? Ali ne bi bilo pametneje z objavo ugotovitev počakati in jih objaviti v danem trenutku. Jože Dežman je odgovoril, da je bila partijska oblast prepričana, da se to da in potrdil primere sodelovanja med partizani in Nemci, saj je šlo za življenja. Zgodovinarka Tamara Griesser Pečar pa je odgovorila, da ni naloga zgodovinarjev ocenjevati, kaj je za politiko pozitivno in kaj ni. Naša naloga je, da raziskujemo, ne glede, kaj komu koristi in kaj komu škodi.