Po Venezueli

Besedilo: Mateja Langus in Edita Bosnić
petek, 11. maj 2007 / 06:00

Na Osnovni šoli Toneta Čufarja so učenci medse povabili nekdanjo učenko šole Petro Klinar, ki je predstavila enomesečno potepanje po Venezueli.

K pouku biologije smo povabili Petro Klinar, nekdanjo učenko naše šole, sedaj študentko razrednega pouka na Pedagoški fakulteti. Opisala nam je svoje popotovanje s prijateljem Dimitrijem po Venezueli. Videla sta veliko zanimivega: čudovito naravo - peščene plaže s palmami, puščavo, tropski gozd na več kot pet tisoč metrih nadmorske višine, mizaste gore … Povedala nam je, kako sta pripravila načrt potovanja, in nam to pokazala s projekcijo. Najprej sta potovala po zahodu, kjer je puščava, potem v gorsko verigo Andov, proti vzhodu do meje z Brazilijo, kjer sta videla mizaste gore, nato proti severovzhodu do deltastega izliva reke Orinoco, še bolj na severovzhod, na obalo Karibskega morja in nazaj do glavnega mesta Caracas. Spala nista v nobenem hotelu, saj je bilo predrago, s seboj sta v velikih nahrbtnikih nosila šotor, hrano in spalni vreči ter gorilnik za kuhanje in kakšno oblačilo za rezervo. Petra nam je pokazala tudi veliko izdelkov, ki jih je kupila za spomin na Venezuelo. Predstavila nam je veliko slik, na katerih so bili tudi prebivalci te države. Videli smo, da je njihovo življenje drugačno od našega, saj so živeli na mostiščih v lesenih kolibah in otroci niso hodili v šolo. Ves dan so se igrali, pomagali staršem pri delu, bili so revni. Družine v mestih živijo v boljših razmerah. Ljudje so prijazni in zaupljivi, zakonski par ju je sprejel pod streho. Potovanje je trajalo mesec dni. Petra je posnela veliko fotografij. Bila sta zelo pogumna, da sta se sama podala na potovanje. Ta ura pouka se nam je zdela zelo zanimiva. Takšnega življenja, kot ga živijo ti prebivalci Venezuele, si ne bi mogli predstavljati, še manj pa živeti. Zaželeli pa smo si, da bi v prihodnosti tudi sami kdaj odšli na tako potovanje.