V preddverje Velike planine

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sreda, 9. maj 2007 / 06:00

Sveti Primož nad Kamnikom (826 m) in Pirčev vrh (1373 m) - Množično obiskana vzpetina nad Kamnikom nudi čudovit razgled po okolici, obenem pa je lahko tudi izhodišče za vzpon na Veliko planino.

Ko sem se peljala proti Stahovici, mi je oko obstalo na podolgovati beli točki, ki mi je delovala kot nekakšen "gorski samostan". A ta bela točka, je bila tisto sobotno jutro moj prvi cilj na poti vzpona. Odpravila sem se preko Sv. Primoža do Pirčevega vrha, tik v preddverje Velike planine. Šla sem na ogled tega dela Kamniških Alp, ker mi je bil bolj neznan, kot pa znan. Pa se skupaj odpravimo proti vrhu!

Avtomobil pustite v Stahovici, najbolje na levem parkirišču, ko zavijete v Kamniško Bistrico. Za začetni del vzpona sem si izbrala kar makadamsko cesto, ki je kmalu levo zavila skozi gozd. Pot je bližnjica, ki vas spet pripelje na makadam, tik pred vasjo Praprotno. Pot je lepo speljana in ne morete je zgrešiti. V vasi greste čez dvorišče prijaznega domačina. Začnete se vzpenjati skozi gozd; v daljavi se že vidita svetoprimoška zvonika, ko boste šli mimo znamenitega znamenja na poti. Stoji na t.i. Turškem plazu. "Velko znamne", kot so mu nekdaj pravili, je pravokotne oblike s piramidasto streho. Do vrha je še približno 20 minut. Pot vas bo vodila mimo odcepa za Veliko planino, pot, po kateri se bomo kasneje vrnili v dolino. Do vrha Svetega Primoža se boste lahko napili še ledeno mrzle vode pred zadnjim strmim vzponom.

Na vrhu je urejena koča, kjer je prijazni oskrbnik prav za vas skuhal okusen zeliščni čaj, nabran iz rožic, ki rastejo v okolici. Cerkev Svetega Primoža od zunaj ni nič posebnega, svoje arhitekturno bogastvo skriva v svoji notranjosti. Pravokotna dvorana je po sredini razdeljena s štirimi okroglimi stebri v dve cerkveni ladji. Freske v notranjosti so še vedno stvar strokovnih debat, a strokovnjaki različnih mnenj, so si enotni v enem: da freske s svojo umetniško vrednostjo prekašajo arhitekturo. O freskah je dr. Emilijan Cevc zapisal, da z njimi ugaša srednji vek in vzplameneva luč renesanse. In kakšna je ta znamenita svetoprimoška podoba: sv. Primož in sv. Fortunat razpirata Marijin plašč, pod katerim se gnete množica ljudi, ki išče varno zavetje. Še danes zelo pogosto videna slika.

Nad cerkvijo vas pot usmeri levo in počasi, v dokaj strmih okljukih se začnete vzpenjati po markirani poti za Veliko planino. Kljub ne tako zgodnji uri sem s svojo hojo splašila nekaj srn, po drugi strani pa to tudi ni pot, ki bi bila tako zelo obljudena, saj je do Velike planine kar daleč in treba je premagati tudi precejšnjo višinsko razliko. V tistem mirnem, tihem jutru me je v daljavi nekaj zmotilo. Mar nekdo teče? Nekam čudno se premika. In prehitro. "Umakni se!" Mimo mene sta pridrvela dva z downhill kolesi, s popolno spustaško opremo. Priznam, da sem trznila. Kaj, če bi bila gluha, če ju ne bi opazila.

Pot se na začetku dviguje zložno, potem pa v strmih okljukih. Uf... sapa in povišan pulz ..., a ko dosežete sleme, ki se odpre na Malo in Veliko planino, je "ta hudo" že za vami. Zagrizla sem naprej proti Pirčevemu vrhu, ki je bil, mimogrede, čista neznanka oskrbniku v koči na Primožu. Pot, ki se spusti proti širokemu gozdnatemu sedlu, namreč preči Pirčev vrh in z njegovega temena niti ni nobenega razgleda, ker je obraslo z drevjem. Spustila sem se na sedlo in po spodnji poti, preko Pasjih peči, prišla nazaj na sleme, ki nudi lep razgled na Kočno, Grintovec, Dolg hrbet in Skuto. Na deblu, ki mi je služil za klopco, sem si privoščila malico in kar naenkrat zagledala, da se je po poti preko Pasjih peči pripeljala skupina spustašev, skupina z downhill kolesi. Zapodili so se preko skalnate poti navzdol. Morda bi veljalo nekje postaviti opozorilno tablo, da je ta planinska pot tudi spustaška steza za downhill kolesarje. Kljub temu, da sem tudi sama navdušena kolesarka, se mi resnično ne zdi primerno, da se z downhill kolesi spuščajo po običajnih urejenih planinskih poteh. Ko sem se vračala navzdol, sta me prehitela še dva, od katerih je eden sprožil celo gručo kamenja in na enem od ovinkov komaj zavil.

S sedla sem se spustila nazaj po poti prihoda, le da sem malo pred Primožem skrenila desno in se spustila direktno na pot, ki pelje navzdol proti Stahovici.

Pot je nezahtevna. Za omenjeni vzpon in spust boste potrebovali približno 4 ure. Pozor na poti velja le zaradi "spustašev". Naostrite ušesa in napnite oči, pa srečno.