Ljubezen naša vsakdanja (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / sreda, 9. maj 2007 / 06:00

"Občutek, da nisi ljubljen, je najhujši občutek na svetu." (mati Tereza)

V mesecu maju bomo vsi in od vsepovsod in na različne načine opevali družino. 15. maj je tisti dan, ki velja za mednarodni dan družine. Na ta dan se bomo še bolj ljubili, se posvečali svojim otrokom in partnerjem in mogoče tudi sebi, skuhali domače jedi, si pravično razdelili gospodinjska opravila in zvečer objeti zaspali v duhu ljubeče družine … Kako težko je uskladiti idealno predstavo o družini z resničnim življenjem, ve samo tisti, ki ima družino. Danes jo imaš, jutri si sam. Vse se spreminja, vse je minljivo. Število ločenih parov nikogar ne skrbi, še najmanj tiste, ki bi morali misliti na otroke teh parov. Važno je, da so papirji urejeni in birokracija zadovoljna. Že nekaj časa se trudim, da bi razumela čisto posebne vrste ljudi. To so ločeni starši, ki pozabijo na svoje otroke. Rada bi razumela, kaj se zgodi v človeku, da ti tvoji otroci niso več mar. Da pozabiš na njihov rojstni dan, na njihove dosežke, potrebe, ki jih imajo, na čas, ki jim bi ga lahko posvetil, na leta, ki minevajo brez očeta ali mame. Si lahko kdo od odraslih predstavlja občutek v otroku, ko te nekdo enostavno odpiše in zanj ne obstajaš več? Na takšne otroke bom mislila v tem mesecu. Kajti vse več jih je, ki ne obstajajo za enega izmed staršev. Želim si, da bi ti starši lahko presegli sovraštvo in zamere z bivšimi partnerji do te mere, da ne bi pozabljali, da so otroci njihovi. Želim si, da otroci ločenih staršev ne bi obstajali zgolj na odločbah, ki določajo preživnino in vrednost njihovega življenja. Želim si, da nikomur ne bi bilo odveč dati za svojega otroka najboljše, kar ima. Tako pa … Otroci čakajo na klic, na čas, na pozornost, vmes poslušajo o neplačanih preživninah in odraščajo z občutki krivde in sramu, da so nekomu odvečno breme. Je otrok res to? Zgolj preživnina, ki je ne plačaš, ker ti ni mar? Zgolj posledica nekega trenutka? Zgolj opomin na neke napačne odločitve? Samo orožje v rokah dveh, ki sta ga spočela? Breme? Vsak ve zase.