Železniki skozi čas 4

Delo in obrti

V 16. stoletju in kasneje so se že strogo ločili delavci in obrtniki pri podobnem delu, kot npr. od iskalcev rude do plavžarjev. Kronika opisuje, da so tedaj imeli Železnikarji več kot 100 konj, večinoma v lasti Plavcev. Potrebovali so jih za prenos železarskih izdelkov po tovorniških poteh preko Baške grape do Mosta na Soči in dalje do Devina in Trsta, kjer so jih prelagali na ladje za Bližnji vzhod. Vsak konj je nosil dve barigli, ljudje pa na hrbtih lempe za pitno vodo.

Nazaj so tihotapili v bariglah žito, v lempah “belo” zlato, dragoceno sol, monopol. Žito so po pogodbi morali kupovati v Loki po višjih cenah in često tudi slabše kakovosti. Tovornike je spremljala grupa oborožencev, ki so jih čuvali pred napadi razbojnikov. Značilno je bilo, da so glavne tovorne poti potekale po strminah ali celo po vrhovih hribov, ne pa po dnu dolin ali ob vodah.

Rudo so najprej skupaj iskali in kopali z drugimi fužinskimi delavci. Kasneje so to delo prevzeli v glavnem okoliški kmetje. Izločili so se rudarji, posebni vozarji, ki so z ročnimi sanmi vlačili rudo in oglje do vznožja hribov (Rudno), od tam pa s konji dalje do Železnikov. Na obronkih gozdov so gorele številne kope, ki so jih žgali oglarji, večinoma kmečkega porekla. Za nalaganje rude in oglja v plavž so skrbeli za to posebno izučeni plavžarji. Za vžig plavža, nadzor nad iztekajočim se grodljem, za odstranitev žlindre, ohladitev plavža in »umitje« plavževe dupline je delal poseben delavec z največ enim pomagačem (hišno ime Kurovc). Delo v vigenjcih je potekalo v glavnem ponoči. Kovale so nekdaj cele družine (otroci, žene do poroda in največ 14 dni za njim). Kovaštvo je dobro opisano v številnih publikacijah.

Edinstven je bil poklic nočnega čuvaja. S posebno pesmijo je izkliceval vsako nočno uro in opozarjal kovače na začetek in konec dela. Obenem je pazil, da se kje ni pojavil ogenj. Poleg manjših ukročenih požarov so Železniki dvakrat popolnoma pogoreli, zadnjič leta 1822, ko sta poleg pogoreli še vasi Češnjica in Studeno.

Običaji

V predpustnem času so se vrstile vsakoletne gasilske in sokolske veselice s srečelovi. Veselice so se navadno začele s kakšno veseloigro v sokolskem domu in nato nadaljevale s hrano in pijačo ter plesom. Često so prirejali tudi maškarade. Priprave zanje so bile zelo skrivnostne. Obiskovalci namreč niso želeli, da bi jih kdo pred polnočjo že lahko identificiral. Največjo radovednost, veselje po razkritju in dolgoletno razpravljanje v tridesetih letih pred vojno je povzročil par ženina in neveste na maškaradi v sokolskem domu.

Kresno noč smo čakali otroci z velikim vznemirjenjem. Podnevi smo hodili po gozdu, da bi nam mogoče padlo v žep praprotno seme. Strogo prepovedano je bilo namreč samovoljno nabirati seme. Pravljice so nam burile duha in s strahom smo se spraševali, kateri Železnikar si bo upal ponoči iti z leskovo palico v ris klicat hudiča in iskat zaklad.