Deljena Gorenjska, dve eliti

Na vprašanja o predlogu razdelitve Slovenije na pokrajine in o položaju Gorenjske tokrat odgovarja poslanec SDS Milenko Ziherl iz Škofje Loke.

Kako gledate na prihodnji nastanek pokrajin?

»Nastanek pokrajin močno podpiram, saj pomenijo decentralizacijo države, ker se prenaša del državnih pristojnosti in odločitev bliže k državljanom. Modra delitev na pokrajine lahko pomeni nov razvojni zagon. Preveč pokrajin pomeni preveliko členitev države, zaradi česar bi se vloga pokrajine približala sedanjim pristojnostim občin, kar ničesar bistvenega ne spremeni. Ustanavljanje pokrajin vzbuja tudi nekatere pomisleke, na katere moramo še poiskati odgovore. Eden od njih je strah pred povečanjem števila zaposlenih in s tem dodatnimi stroški. Druga težava pa je v vprašanjih, »kam sodi naša občina« in »kje bo center pokrajine«. Nekatere občine želijo biti priključene drugim pokrajinam, kot je trenutno predvideno, s čimer se razbija predlagani koncept razmejitve. Tako občina Zagorje teži iz predvidene najmanjše pokrajine Posavje k pokrajini, nastali na vzhodnem obrobju samostojne pokrajine Ljubljana. Pokrajina Zasavje ob preostalih Trbovljah in Hrastniku ni več smiselna. V nekaterih drugih pokrajinah pa je v igri več središč, kar povzroča neproduktivno tekmovalnost med občinami.«

Gorenjska naj bi bila po vladnem predlogu enotna pokrajina, obstajajo pa tudi težnje po delitvi na dve. Katera od rešitev se vam zdi bližja?

»Gorenjska vsekakor mora ostati enotna pokrajina. Delitev na dve enoti pomeni razpolovitev proračuna in podvojitev stroškov. Institucije bi se podvojile, učinkovitost prepolovila. Kako se v takih razmerah lotiti večjih projektov? Kot enotna pokrajina Gorenjska lahko takoj prevzame vse naloge in pristojnosti pokrajine, medtem ko bi morali v razdeljeni Gorenjski del inštitucij vzpostaviti na novo. Deljena Gorenjska pomeni vzpostavitev dveh elit oblasti, ki bi zaradi parcialnih interesov teže nastopili skupaj in bi si na razpisih neproduktivno konkurirali.«

Gorenjska je včasih veljala za tretjo najbolj razvito pokrajino v Sloveniji, danes pa zaostaja po vseh kazalcih. Kje vidite razlog za stagnacijo?

»Zaostajanje Gorenjske je posledica več vzrokov. Eden od njih je velik delež delovno intenzivnih panog v preteklosti, ki so proizvodnjo že zdavnaj preselili v Azijo in s tem povzročili nastanek socialnokriznih centrov v nekaterih občinah. Prestrukturiranje proizvodnje in delavcev v celoti še ni končano. Socialni naboj problema je delno ublažen z bližino Ljubljane in Avstrije, kjer so mnogi našli novo zaposlitev. Pogrešamo vlaganje v nove manjše obrate s sodobnimi, visoko tehnološkimi izdelki, z veliko dodano vrednostjo, avtomatizacijo procesa, manjšo porabo energije in surovin. Nova avtocesta in deseti železniški koridor sta priložnosti za nov zagon razvoju. Animirati bi bilo treba finančne centre, da bi se odločali za vlaganja v visoko tehnološke proizvodne procese, oziroma za investiranje večjega dela rizičnega kapitala v manjše, a fleksibilne obrate. Kader je na razpolago, če ni že pobegnil v Ljubljano.«

Namena regionalizacije sta tudi decentralizacija in policentrični razvoj. Kako bi to lahko udejanili tudi znotraj pokrajine same?

»Na pokrajine se prenese del pristojnosti države, kot tudi del proračuna v samostojno upravljanje. Torej v center v Ljubljano ne bo treba več hoditi po cel kup dovoljenj in soglasij niti po denar. Majhna pokrajina bo tako po ključu delitve dobila le drobiž, s katerim se ne bo dalo narediti nič. Z odgovornim pristopom pa lahko veliko naredimo na področju infrastrukture, zdravstva, izobraževanja in gospodarskega razvoja.«