Stradivari se ne bi ukvarjal z detajli kot jaz

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. maj 2007 / 06:00

Iz njegovega ateljeja v bližini najbolj znane škofjeloške slaščičarne se vidi na Mestni trg. Daniel Musek je Ljubljančan, ki si je družino ustvaril v Škofji Loki, ki se mu zdi prelepa. Lep je tudi njegov poklic, najprej pri mojstru Demšarju, kasneje pa v italijanski Cremoni se je izšolal za "mojstra goslarja". Takega za novodobne stradivarke.

Gledam po delavnici, pravzaprav ateljeju, saj so izdelki, ki prihajajo izpod Danielovih rok bolj umetnine kot običajni inštrumenti, ki jih na Daljnem vzhodu zmorejo delati po tekočem traku. »Ravno eno imam v delu,« mi je sporočal, ko sva se dogovarjala za pogovor. Violino, ki jo dela približno mesec dni, nadaljnji mesec pa jo lakira in suši. Izdelovanje violin ni zgolj ena od starih obrti, ki v Sloveniji premore manj mojstrov, kot je prstov na obeh rokah. Ko gledam pri delu Daniela in ga poslušam, s kakšnim zanosom govori o teh malih »hudičevih inštrumentih«, s kakšnim pretanjenim občutkom jih izdeluje, mi je jasno, da gre za neke vrste umetnost.

Kaj se zgodi fantu pri petnajstih, da se navduši za goslarsko obrt, želja po tem, da bi počel kaj neobičajnega, najbrž kak glasbenik v družini?

»Razen strica, navdušenega avdiofila in glasbenega poznavalca, ob katerem sem prihajal v stik z glasbo, doma ni bilo večjih spodbud v tej smeri. Sam sem se že zgodaj začel zanimati za klasično glasbo, pri petnajstih pa sem začel obiskovati tudi zasebne ure klasične kitare. Pri istem profesorju sem se učil še glasbeno teorijo, v tistih letih pa sem tudi že začel zahajati h goslarskemu mojstru Vilimu Demšarju. V osnovnošolskih letih sem se namreč ukvarjal z modelarstvom in bil kar uspešen na tekmovanjih z letalskimi modeli, pogosto pa sem si ure krajšal tudi v dedovi delavnici, kjer sem iz lesa izdeloval različne stvari. Vselej me je spremljalo zanimanje za umetnost, s katero imamo v mnogih pogledih opraviti tudi v goslarstvu, o katerem sem se veliko naučil pri Demšarju, spet druga znanja sem pridobival v Cremoni, do marsikaterih stvari pa sem se v vseh teh letih dokopal sam.«

Pri petnajstih se najbrž še niste videli v današnji vlogi izdelovalca violin, ali vendarle?

»Od prvih dni, ko sem delal v goslarski delavnici, sem vedel, da bo to nekoč tudi moj poklic. Ob gimnaziji sem vsak dan po končanem pouku odhajal k Demšarju in tam pogosto ostajal do večera. Med počitnicami sem pri njem preživljal cele dneve. Po dveh letih študija lesarstva na biotehniški fakulteti, ki je bil po končani gimnaziji bolj izhod v sili kot ne, sem prekinil študij in se odločil za šolanje na Mednarodni šoli za izdelovanje inštrumentov Antonio Stradivari v Cremoni. V pol leta sem se naučil italijanščine, okrepil sem znanje violine, saj je bilo za sprejem potrebno zaigrati violinski koncert … Izvedel sem, da lahko kandidiram za štipendijo, ki jo Rotary klub podeljuje tistim, ki se učijo izumirajočih poklicev. S tem denarjem sem si pokril leto in pol študija, kasneje pa sem ob šoli tudi delal. V Cremoni sem ostal pet let.«

Kakšen naziv ste dosegli po končani šoli?

»Po končanem mojstrskem izpitu postaneš »maestro liutaio«, diplomirani mojster goslar. Ta šola, ki je sicer državna, ima rang poklicne srednje šole, kar je pravzaprav smešno. Večina, vsaj 70 odstotkov, nas je bilo tujcev, mnogi tudi že s končanimi fakultetami, tako da je bila povprečna starost študentov več kot trideset let. Sošolka je bila na primer tudi gospa, ki je pri sedemdesetih letih v Stradivarijevo šolo prišla iz Argentine. Kar je bilo na šoli Italijanov, so bili v glavnem taki, ki niso vedeli, kam bi se sicer vpisali. Tudi drugače niso ravno izstopali pri študiju.

Šolanje poteka po sistemu tri plus dva. Po prvem delu se izšolaš za delavca na goslarskem področju, po petih letih pa postaneš goslarski tehnik, če bi to prevedel v naš sistem. Sam sem se vpisal direktno v tretji letnik, po končanem šolanju pa sem tam ostal še nekaj časa. Za mojstrski izpit so me dodelili v eno od delavnic, kjer sem v treh mesecih moral izdelati violino in jo nato predstaviti pred profesorji.

Se vam zdi pomembno, da goslar tudi sam zna igrati violino?

»Mislim, da ne moreš razumeti celotne problematike violine, če ne znaš nanjo igrati. V to sem prepričan, čeprav se mnogi s tem ne bi strinjali. Veliko, še posebej v Italiji, je goslarjev, ki sploh ne igrajo violine. Sicer pa je vse skupaj odvisno od tega, koliko se v tem poklicu angažiraš. Mnogi niso toliko motivirani in goslarstvo jemljejo predvsem kot en lep poklic in ne komplicirajo veliko pri vsem skupaj. Če hočeš na goslarskem področju nekaj ustvariti, potem je ta poklic še vse kaj drugega.«

(Daniel vmes popravlja lok in mu napenja novo žimo.) Je to prava konjska žima?

»Seveda. Iz Sibirije. Ta se je izkazala za najbolj kakovostno. Sicer je najbolj znana in najdražja mongolska, a je sibirska drugačna po strukturi in se ne izrabi tako hitro. Po odzivih strank je slednja primernejša.«

Hmmm, tako kot violine, najbrž tudi loke za pol cene delajo kje na Daljnem vzhodu …

»Ko violinist pride na neko raven, je zanj lok ravno tako pomemben kot violina. Lok, ki ga obnavljam, je na primer vreden kakih 10.000 evrov, saj gre za lok enega od najbolj znanih francoskih izdelovalcev iz 19. stoletja … Kot sta Stradivari in Guarneri znana po violinah, so Francozi v 19. stoletju znani po mojstrskih lokih.«

Da se v mali Sloveniji z omejenim številom violinistov, odločiš za poklic goslarja, je vendarle potrebno biti nekoliko drugačen, z nekim posebnim čutenjem do tega dela …

»Vsekakor. Hkrati pa lahko ugotovimo, da primanjkuje šolanega kadra. V Sloveniji je kakih pet goslarskih delavnic, in še enkrat toliko izdelovalcev. Odvisno, koga vse šteješ med goslarje, saj je poleg tehničnega znanja za ta poklic potrebno imeti …«

… posebno dušo za to.

»Niti ne. Mora pa izdelovalec imeti znanje in občutek za to delo. Zagotavljam, da vsakogar, ki je vsaj malo ročno spreten, lahko naučim, da bo imel v dveh mesecih narejeno violino. Po letu dni bo lahko violine delal hitro kot jaz. Pri tem pa stroka ugotavlja, da je problem narediti dobro violino, ki vsakič, ko nanjo igramo, dobro zveni. Samo po tem se meri, kako dober je kdo.«

Podobno kot v glasbi, kjer se tehnike slej ko prej naučiš, interpretacija pa je tista, ki loči velike glasbenike od ostalih …

»Nihče te ne bo naučil delati tona. Na šoli se tega ne moreš naučiti, zelo redki pa so tisti, ki to vedo in znajo. Njihov sloves je temu primerno večji, njegove violine pa dražje.«

Govoriva o »malih skrivnostih velikih kuharskih mojstrov«?

»Recimo. In mislim, da je prav tako. Vsak goslar, ki nekaj da nase, ne bi želel, da mu nekdo pove recept, kako nekaj doseči, ker potem ta poklic izgubi ves svoj čar. Če nečesa ne odkriješ sam, potem ni povsem tvoje, ne glede na to, da gre za nekoč že odkrite stvari. Danes dejansko odkrivamo to, kar so stari mojstri že vedeli.

Iz kosa lesa, ki ga prvič položiš na mizo, mora na koncu nastati violina z enako kvaliteto tona, ne glede na njegov karakter. Pravzaprav je to tudi znak mojstrstva, da znaš narediti tisto, kar si zamisliš.«

Torej so poti do violine, kakršno želite izdelati, že znane, le še prehoditi jih je treba …

»Tako nekako. Sam sem preizkušal različne, tudi ekstremne možnosti, se ustavljal ob podrobnostih. To je podobno kot pri vinih ali parfumih, znati moraš narediti pravo mešanico, da bo rezultat tak kakršnega si si zamislil.«

Kakšen les uporabljate za violine?

»Skoraj cela violina je iz javorja, dno, obod, vrat, polžek … Le pokrov je iz smreke in črni del vratu iz ebenovine ali pušpana. Pri tem za najbolj kvalitetnega velja balkanski javor iz Bosne. Znano je, da so les iz istih prostorov dobivali tudi stari mojstri.«

Kot stari mojstri? Mar goslarji nimate nobenih želja po odkrivanju novega, po razvoju, napredku. Ali so italijanski mojstri res naredili tako popolne inštrumente, da je edino, kar vam ostane, čim bolj se jim približati?

»Veliki mojstri so naredili svojemu času primerne inštrumente in mogoče je res smešno, da še vedno capljamo za njimi, namesto da bi inštrumente razvijali naprej … V osnovi je potrebno odkriti akustične principe, ki so jih uporabljali stari mojstri, in potem graditi na njih. Priti do kvalitete tona in potem na to aplicirati nove tehnologije. Tako bi dobili še boljši končni rezultat. Dokler pa tudi znanstvenikom še vedno ni jasno, zakaj stari inštrumenti igrajo bolje od modernih, pa bomo kakopak ostali, kjer smo. Goslarji marsikdaj po svoji intuiciji pridejo dlje, kot tisti, ki se v vsem držijo napotkov znanstvenikov. Sam menim, da je dobro biti povsod zraven, saj le tako lahko dobiš informacije iz prve roke. Ena najbolj znanih organizacij, v okviru katere si goslarji izmenjujejo informacije, je Violin Society of America, v katero so združeni tako goslarji, kot violinisti in znanstveniki. Dobijo se enkrat ali dvakrat na leto in po koncu razprav izdajo nekakšen zbornik. Tega si tudi sam nabavim in sem z njim, kar se da na tekočem z novostmi.«

Vedno sem mislil, da so ene violine svetlejše in druge temnejše zaradi različnega lesa, pravzaprav pa so drugače pobarvane …

»Klasična barva violine je rdeča oziroma oranžna na rumeni osnovi. Na začetku so bile violine bolj zlato rumene, Stradivari in Guarneri pa sta začela uporabljati rdeče in bordo rdeče lake.«

Koliko je poleg lesa in izdelave za zvok violine pomemben lak?

»Seveda je lak eden zelo pomembnih elementov pri violini, a okrog tega ne bi delal velikega mita o laku starih mojstrov. Pomembno je predvsem, s čim najprej premažeš violino. Delam na osnovi barv in lakov, ki so po znanstvenih raziskavah narejeni na enaki osnovi kot laki nekoč. Analiza sestavin mojih lakov bi pokazala podobno sliko kot pri Stradivariju.«

Ko gledam številne male in velike stekleničke v vašem ateljeju, mi je hitro jasno, da niste naročali po sistemu dva litra laka za Stradivarke, ampak jih mešate kar sami …

»Posamezne sestavine kupim in jih potem sam namešam. Ne gre ravno za kakšno veliko kemijo, delam pa tudi po starih receptih. Tule imam recimo pigmente, kot sta sienska zemlja, žgana zemlja … To v glavnem uporabljam za restavriranje, za nove violine pa vsake toliko časa »nakuham« malo več litrov …«

Najprej v les zarišete obod violine, ga izžagate …

»Potem naredim izbočenja in debeline, sledi pokrov, izdelava rebra na notranjo stran violine, ki jo nato zaprem, ji dodam še končni rob, lepo linijo in vložek v kanal ob robovih. Zaokrožim robove, inštrument fino obdelam in nato dodam še vrat, polžka … Lakiranje pride na vrsto na koncu. Pri tem gre v glavnem za ročno delo. Le redko si lahko delo nekoliko olajšam s sodobnimi stroji.«

Teoretično bi lahko zaigrali že na nelakirano violino?

»Bi, le ton bi bil precej drugačen.«

Na prvi pogled so si violine tako podobne, nič okrašene, na polžu na vrhu vratu bi na primer lahko bila podoba kakšne živali …

»Violina je že v osnovi oblikovana baročno in je kot taka precej načičkana, je pa mogoče, če stranka želi, narediti marsikaj. Tudi Stradivari je naredil nekaj violin z dodatnimi okrasitvami. Meni to sicer zdi nekoliko kičasto kot kakšna kmečka skrinja. Andrea Amatti, ki je violino izumil, je naredil inštrumente za cel orkester za Karla IX. Prav vse naj bi poslikali francoski slikarji tistega časa … Grb kraljeve rodbine, na obodu je bil ponavadi kakšen moto v latinščini …«

Koliko časa izkušen mojster porabi za izdelavo ene violine?

»Povprečna produkcija nekoga, ki sam izdeluje violine, je dvanajst inštrumentov na leto. To pomeni, da violino delaš mesec dni in ko jo naslednji mesec lakiraš, že začneš z drugo. Tako bi šlo ob normalnem tempu z osemurnim delavnikom.«

Če bi zbirali denar za gradnjo hiše, bi jih lahko naredili tudi dvakrat toliko?

»Eden najbolj znanih starih mojstrov jih je brez pomočnikov naredil 24 na leto. A včasih so pri natančnosti izdelave mnogo manj »komplicirali«. Stradivari se ne bi toliko ukvarjal z detajli, kot se jaz.«

Se kdaj zgodi, da kakšna violina ne uspe, da sredi dela na primer poči les …

»Lahko bi se zgodilo, da bi v lesu naknadno našli kakšno vejo, posebej v smreki se to rado zgodi. Ali pa, da bi notri našel črva … V Cremoni imajo rentgen, s katerim je lahko preveriti take neljube probleme, še preden violino narediš do konca.«

Kaj torej vaše violine razlikuje od tistih ostalih mojstrov?

»Kar se tiče primerjave z ostalimi goslarji, me zanima le to, kje so v primerjavi z njihovimi moji inštrumenti. Razlika med povprečno in vrhunsko violino, ki jo igra odličen solist, je lahko zelo majhna, pa vendarle je in je zato inštrument vreden petkrat več. Ko sem imel opravka z violinisti najvišjega nivoja, nobeden ni kaj dosti gledal inštrumenta, vsak je le takoj zaigral nanjo. Violinisti predvsem potrebujejo perfektno orodje, s katerim se lahko izražajo na odru, s katerim lahko zaigrajo vse najmanjše detajle skladb, ne da bi jih pri tem motili kakšni »filtri« na violini, ki mora biti tudi taka, da se jo dobro sliši.

Naredil sem violino, pri kateri sem ustvaril ton z nekakšnim »oblakom mehkobe« in ko sem se o tem pogovarjal z violinisti, so mi rekli, da je to moteče, da imajo raje čim bolj nevtralen ton, brez kakršnih koli filtrov. Ton mora biti čimbolj odprt in violina čimbolj prodorna. Tisti »oblak mehkobe« pa si violinisti naredijo ali pa ne sami.«

Kakšni ljudje so vaši potenicalni kupci?

»Pravzaprav sem šele dobro začel z delom. V treh letih, odkar sem se vrnil iz Cremone, sem postal razpoznaven predvsem po restavriranju in servisiranju inštrumentov, violine pa izdelujem predvsem zadnjih deset mesecev, odkar sem si tukaj v Škofji Loki uredil atelje. V tem času sem izdelal šest violin in eno violo. S tem, da sem malo morje inštrumentov izdelal pri Vilimu Demšarju.

Sam vem, kje so moje violine po kvaliteti glede na svetovni trg, in temu primerna je tudi njihova cena. Trenutno imam dve violini na preizkusu pri enem znanih slovenskih violinistov in neki violinistki na Mozarteumu v Salzburgu. Moje violine so narejene, da bi lahko na njih igrali vrhunsko.«

In ne za koncerte, kakršne virtuozno s skupino Terra folk uprizarja Bojan Cvetrežnik … Hmm, njegova violina je res prava delavka.

»On ima odlično violino, za katero je dal precej denarja, in to, da izvaja razne akrobacije na odru, še ne pomeni, da ne skrbi dobro zanjo. Pravzaprav je za violino in vsa godala dobro, da so čim več igrana. To je recimo referenca, ki je mi goslarji našim violinam ne moremo dati. Stari inštrumenti imajo prednost, ker so igrani že dvesto, tristo let. Najdražje violine imajo tudi zato dobro ceno, ker so na njih igrali najboljši svetovni violinisti.«

Govorite o violinah za stotisoče evrov …

»Ja. Zadnjič mi je povedal naš odlični violinist in profesor na Mozarteumu Igor Ozim, da še vedno vidi študente, za katere se družine zadolžijo za naslednjih trideset let, da jim lahko kupijo srednje dobro staro italijansko violino, namesto da bi kupili novo odlično violino za desetino te vrednosti.«

Kakšna je cena vaše violine?

»Trenutna cena ene moje violine je 9000 evrov. Prepričan sem, da je to povsem realna cena, je pa res, da trg zanje iščem predvsem zunaj Slovenije. Sem mnenja, da cena za nekoga, ki želi dobro violino in se z njo tudi preživlja, ni previsoka. Svoje violine razvijam že kar nekaj časa in dosedanji odzivi res dobrih violinistov so zelo dobri. Če bo enkrat potrebno leto, dve prej naročiti violino, preden jo bom začel delati, potem bodo te gotovo vredne več. Zelo znane so Greinerjeve violine, na katere je treba čakati tudi po pet let, njihova cena pa je trenutno 28.000 evrov.«

Kaj je torej tisto, ker šteje, ko odličen violinist v roke vzame inštrument in reče, to je to, in kdaj ste kot goslar sam pri sebi zadovoljen z izdelkom?

»Odvisno od motivacije in ciljev. Najprej moram biti seveda sam zadovoljen z izdelkom, za katerim stojim z vsem svojim znanjem in delom. To je bil tudi razlog, da tako dolgo nisem na trg ponudil čisto svoje violine. Zdaj vem, da sem v danem trenutku naredil najboljše, kar zmorem in da je to dovolj dobro, da jo predstavim glasbenikom.

Pomembna je dejanska moč inštrumenta, da ga ob duetih ne preglasi klavir, sam pa največ pozornosti pri izdelovanju violin posvečam prav zvoku. Pomembno je tudi, da ne nižaš standardov kvalitete pri izdelavi na račun tega, da bi več prodal.«

Kako označujete svoje violine?

»V notranjosti violine bo listek, kot je to sicer običajno, vendar zelo majhen, ker ne želim s tem spreminjati akustike inštrumenta. Najbrž pa jo bom podpisoval na spodnji strani pri dnu vratu. Čimbolj skromno.«