Ohranimo, naše je!

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / petek, 4. maj 2007 / 06:00

Verjamem, da je nemogoče kdaj mogoče - je ena od pogumnih misli, ki skozi življenje vodijo Ivo Šubelj Kramar.

Nemogoče se marsikomu zdijo njene želje, povezane z ohranjanjem in oživljanjem kulturne dediščine, a z ljubeznijo, iskrenim zanimanjem in spoštljivim odnosom je že dokazala, da ve, česa se loteva. Svoja dolgoletna spoznanja je zbrala v knjigi Tako so živeli in kuhali.

»Prirojeno je, znam ceniti in spoštovati,« pravi Iva Šubelj Kramar s Perovega pri Kamniku, ki je svoja mladostna leta preživljala v Ljubljani, zato mnoge obiskovalce Budnarjeve muzejske hiše v Palovčah, za katero skupaj z možem Mirom skrbi že sedem let, težko prepriča, da ni odraščala na kmetih. Za vse, kar je staro in naše, kakor rada poudari, se je navezala že v otroštvu in njeni spomini so polni prijetnih srečanj z danes že izginulo stavbno dediščino. V Budnarjevo hišo, v vasi poznano po domačem imenu Pr' Matjaž, pa se je z velikim spoštovanjem do vseh, ki so v njej živeli, zaljubila že pred tridesetimi leti, mnogo prej, preden je stavbo občina obnovila in ji namenila vlogo muzejske hiše.

»Vse, kar se je zgodilo, kar se dogaja še danes, je sreča, ki mi je bila preprosto dana, tudi zato, ker sem – verjela,« pravi Iva, gradbenica po stroki, medtem ko ji misli uhajajo nekaj let nazaj, ko je z zanimanjem začela raziskovati dediščino in življenje ljudi v Trebelnem, Spodnjih in Zgornjih Palovčah in Vranji Peči – vaseh nad Kamnikom, ki so ji zaznamovale življenje. Bivati, pomeni razumeti, se zavedati, je eno od njenih življenjskih vodil, zato knjiga ne prinaša golih etnografskih in zgodovinskih dejstev, čeprav lahko z zanimanjem med drugim beremo, kako so se domačini preživljali z oglarstvom, kako so se veselili znanih palovških češenj, zakaj ima Vranja Peč tako ime, kako so se razvijala domača hišna imena, kako speči kruh z drožmi ter mnogo drugega. Zgodovinski podatki so nanizani ob bok avtoričinemu razmišljanju – kje se je začelo – pri ognjišču, pastirskem zavetišču, stavbni dediščini, v spominih naših krajev, ki si jih srčno rada želi ohraniti. Mnogo raziskav in razstav ima že za seboj, a vedno znova jo prevzamejo najbolj preproste, vsakdanje stvari naših prednikov in Matjaževa hiša. »Prijazno okolje, narava in ljudje so zarisovali mojo prihodnost. Vse, kar je bilo včasih nuja, naj bo danes prepoznavnost. Ne glede na arhitekturne razlike, povsod je osrednji prostor, 'hiša'. Prostor, kjer se ljudje zbirajo, ob delavnikih, nedelji, prazniku, rojstvu in smrti, krstu in poroku – vsak dan. Razkorak v tradiciji je prevelik. Izgubljamo, čeprav mislimo, da dobivamo!« opozarja z rahlo grenkobo, a hkratim velikim upanjem, ki ji ga dajejo vsi, ki jim za dediščino ni vseeno.

»Če bi le malo verjeli, bi prav kmalu našli najlepše, kar je zapustila preteklost. Če bi vse skupaj pametno nadgradili, bi prepoznali kraj in ljudi, ki v njem živijo. Lahko bi s ponosom rekli: to je naša hiša – naš dom. Tako so gradili naši starši in tako gradimo tudi mi! To pa velja za sleherno okolje in pokrajino.« Omenjena knjiga torej ne prinaša le zgodovinskih zanimivosti, zgodb o preteklih dneh, opisov ljudi in kuharskih receptov slastnih, a preprostih kmečkih jedi. Pozoren bralec bo med vrsticami razbral povabilo in klic po zavedanju, spoštovanju vsega, kar je staro, ter dolžnost in močno željo po ohranjanju lastnih korenin in naše dediščine. Ali kot zaključi Iva Šubelj Kramar: »Kar delam zase, delam za nas in za vas – za nov jutri!«