Praški utrinki

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. maj 2007 / 06:00

Slovenci že od nekdaj radi potujemo v Prago. Načini teh potovanj so se seveda v zadnjih sto letih močno spremenili. Ob prvomajskem izletu v češko prestolnico sem se spomnil tudi ene od teh davnih poti ...

Zlata Praga

Že v prvomajskem uvodniku sem zapisal, da se je nekdanji delavski praznik razširil v prave počitnice, mnogi si v tem času privoščijo tudi krajše ali daljše potovanje. Žirovski učitelji so letos pripravili tridnevni izlet v »zlato Prago«. Na avtobusu so imeli še nekaj prostora in tako s seboj povabili nekaj takih, ki nismo iz učiteljskega ceha, a smo mu tako ali drugače blizu. In smo šli. Skozi karavanški predor in mimo Salzburga, v Linzu čez Donavo in gor do češke meje (prehod Dolne Dvorište). Tu smo bili tisti, ki smo to mejo spoznali še pred jesenjo 1989, prijetno presenečeni spričo naglice prehoda; nobenega čakanja, nobene posebne kontrole, nič vojakov z avtomati in psi. Pač pa se razlika še vedno pozna v pokrajini. Ta je sicer na obeh straneh meje po naravi enaka: valovito gričevje z gozdovi, med njimi širna polja, to pot je na mnogih cvetela oljna repica in dajala temu razkošnemu prizoru svoj živo rumeni nadih. Razlika je v cestah, hišah, še najbolj v kmečkih gospodarskih poslopjih; na avstrijski strani vse lepo urejeno, četudi staro, velike hiše in hlevi; na češki velike, razpadajoče in zanemarjene kolhozne štale … Prav zanimivo bi bilo videti sliko te pokrajine pred prelomnima letoma 1918 in 1948; domnevam, da takrat v njej ni bilo nobenih bistveni razlik?

Potem pa vožnja po doline Vltave proti Pragi in postanki v prelepih starih krajih. Vas Rožemberk, mestece Česky Krumlov, sprehod do osrednjega trga v Českih Budejovicah, ki ima kvadratno osnovo s stranico 133 metrov … V Prago smo prispeli šele v petek zvečer, oglede začeli v soboto zjutraj. Ogledali smo si kar nekaj od tistega, kar je ogleda res vredno, vsega seveda še zdaleč ne. Ne bi našteval, saj gre za klasiko svetovnega turizma: Josefov, Stare mesto, mostovi čez Vltavo s Karlovim na sredi, Vaclavske namesti, Hradčani so prišli na vrsto šele v nedeljo dopoldne. Vmes pa počitki v pivnicah. V soboto pod večer nas je vodič zapeljal do slovenskega veleposlaništva. Izstopili smo in pred njim zapeli Zdravljico. A glej ga šmenta diplomatskega, odziva nobenega. Naslednje jutro pa nas pri Masarykovem spomeniku na Hradčanih kar naenkrat nekdo od strani prijazno ogovori – nihče drug kot veleposlanik Franc But, ki je tudi sam prišel na nedeljski sprehod in zaslišal slovensko govorico. Prejšnjega večera ni bil na veleposlaništvu, sicer bi nas vsekakor povabil na kozarček, je zatrdil!

Sicer pa Pražani do nas niso bili vsi prav prijazni. Natakarji in prodajalci so povečini slabe volje in nezainteresirani. V neki pivnici, kamor smo vstopili malo razposajeno, nas je hotel natakar usmeriti iz osrednjega prostora na zakoten vrt, kamor pa mi nismo hoteli. Pa nas je nadrl, da je tu Česka republika in da ga mi »Ukrajinci« že ne bomo komandirali! Pivnico smo seveda protestno zapustili, cela petnajsterica, in odnesli kronice v drugo. Pri dveh mačkah (U dvou koček) pa so nam hoteli poleg tistega, kar smo naročili – obilo piva in dobro pojedino, ki sta slej ko prej dobri – zaračunati še »pogrinjke« in »živo glasbo«. Na pogrinjke smo pristali, na muziko pa ne, češ da je nismo naročili. Potem smo zahtevali uradni račun, ki ga nikakor nismo dobili, oni pa naj bi poklicali policijo. Policista, ki sta šal ravno mimo, sta se obrnila stran, mi pa šli svojo pot. Zvečer smo se ob vrnitvi v hotel z nekaj tekočimi priboljški oskrbeli kar na bližnji bencinski črpalki. Vsebino nakupovalne košare sem naložil v vrečko, košaro pa položil v sosednjo, ki jo je na pultu pustil moj sopotnik. Pa se obrnem in grem. Kar za menoj nekaj hudo zaropota, ozrem se in vidim, da je prodajalec obe zagnal za menoj po tleh! Gledal je kot hudič, sikal z zobmi, rekel pa nič.

Takšnega obnašanja strežnega osebja si ne znam razložiti drugače kot tako, da morajo imeti vsi ti ljudje zelo slabe plače. Seveda, ko pa so njihovi voditelji v želji, da se čim prej otresejo ruskega komunizma, skoraj vse, kar so imeli vrednega, prodali zahodnim kapitalistom in nato še domačim povzpetnikom. In si tako skupaj z demokracijo kupili še brezobzirni kapitalizem, ki jih zdaj, ko so politično svobodni, slabo plačuje. O tem, kdo jih obvladuje, pričajo napisi na poslovnih stavbah: po blagovnih znamkah sodeč, je tu vsa svetovna elita, komaj kje je še kakšen zanikrn češki napis. Vse črpalke ob cestah od avstrijske meje do Prage so v lasti družbe OMV, trgovine so odprte tudi v nedeljo popoldne, ne le dopoldne … A kaj moremo zato mi »Ukrajinci« iz Slovinske republike – pri nas je bila po Demosovi »žametni revoluciji« še lep čas na oblasti »kontinuiteta« in je zato tudi še kaj našega, kapitalizem pa, resnici na ljubo, manj brutalen.

Pred tem, kakšen svetovni turistični hit so Čehi in njihovi novi lastniki naredili iz Prage, pa klobuk dol! Takšne gneče, kot je na Karlovem mostu ali v Zlati ulički na Hradčanih, tudi v Parizu ne doživiš. Spominjam se, kako sva se nekega poznega in deževnega septembrskega dne s prijateljem med vračanjem iz Moskve z vlakom pripeljala iz Varšave in se spotoma za dober dan ustavila še v Pragi. Takrat sva bila na mostu skoraj sama! Ko so to nedeljo po dopoldanskih mašah turistom spet odprli vrata katedrale sv. Vita na Hradčanih, smo se nekaj časa gnetli pred njimi, potem pa smo se raje obrnili, takšna gneča je nevarna in človeka nedostojna. Skratka: Čehi znajo tržiti svojo zgodovinsko in kulturno dediščino, na katero so upravičeno ponosni, njihov sedanji položaj pa v marsičem ni prav nič zavidanja vreden.

Matička Praha

Kljub omenjenim »incidentom«, ki pač niso pravilo, smo se imeli v Pragi prav lepo. Tudi po zaslugi tistih, ki so poskrbeli za pripravo in izvedbo izleta. Njihov osebni prispevek je tolikšen, da jih moram imenovati: učiteljski sindikalni zaupnik Stane Kosmač, njegov kolega Andrej Žakelj, ki je neutrudno skrbel za naše dobro razpoloženje, in vodič Jure Žumer, ki se je za nas res potrudil in povedal veliko več, kot se od običajnega vodiča zahteva. Ob tem sem se spomnil na enega od tistih, ki so prišli v to mesto brez vodnika, a so se kljub temu in po svoje dobro znašli. Tak je bil tudi žirovski rojak Franjo Kopač (1885-1941), poznejši akademski slikar in oče lani umrlega arhitekta Vlasta, ki je prišel v Prago nekaj let pred izbruhom prve svetovne vojne študirat na likovno akademijo. Svoja doživetja je popisal v spominih, ki smo jih objavili v Žirovskem občasniku, jaz pa sem jih po vrnitvi spet vzel v roke in vam navedem nekaj sočnih odlomkov. Da boste doživeli kontrast med nekdanjim zasebnim in sodobnim skupinskim turističnim potovanjem.

»Prišel je čas odhoda v Prago, denarja pa nisem imel nič več kot za pot v Ljubljano. Vseeno sem zavil svoje risbe in pogumno odrinil. Šel sem k Vavpotiču, ki mi je izročil pismo za Bukovca. Nekaj denarja sem dobil od dr. Tavčarja, od župana Hribarja in od dr. Zarnika. Bil sem na konju. Denarja sem imel več, kot je bilo treba za pot do Prage. Kako bo tam, me ni skrbelo …« Kupil si je karto za vlak v Prago in odpotoval čez Jesenice. Na prvi koroški postaji pa mu je sprevodnik razložil, da ima vozovnico za južno železnico, vozi pa se z državno, za katero ne velja. Tako se je moral vrniti v Ljubljano in se odpeljati čez Maribor! To pot je šlo brez zapletov čez Dunaj vse do Prage. »Bilo je krasno jesensko jutro, ko sem šel s kolodvora v mesto. Vsega denarja sem imel točno 16 kron, ko me je sprejela matička Praha v svoje okrilje.«

Glavna popotnica je bilo priporočilno pismo, ki ga je slovenski slikar Ivan Vavpotič napisal znamenitemu hrvaškemu kolegu Vlahu Bukovcu, svojemu nekdanjemu profesorju na praški akademiji. Ta je mladega Žirovca predstavil slovitemu češkemu kolegu Vojtechu Hynaisu. Ta si je ogledal njegove risbe in ga povabil, naj pride naslednje jutro ob osmih v njegov razred in začne kar risati. »Ko vstopim, se ogledam okoli sebe. No, tu se bo pa lepo risalo, si rečem. Na sredi velikega ateljeja s stekleno streho je sedela na podiju gola ženska, okoli nje pa je deloma risalo, deloma slikalo osem bodočih tovarišev, ki so bili sami odrasli in veseli fantje. Vprašajo me, kaj želim. Povem jim, da bom polagal izpit ter da ostanem med njimi, če se mi posreči zadovoljiti Hynaisa. Vsi po vrsti so mi segli v roko. Pekne vytam! Nazdar! Ma ucta! Te bule, vo co de … (Lepo pozdravljeni! Živio! Klanjam se! Hej ti, dajmo ga!) Slikali so tako lepo, da sem jim zavidal njihovo delo. Pogum mi pa ni upadel. Še spodbudilo me je.« Profesor je bil z njegovim delom zadovoljen in ga je že po prvem tednu preizkušnje sprejel v svojo specialko. »Zapisal sem se k nemškim predavanjem; rekli pa so mi profesorji Čehi, naj se zapišem k češkim, saj sem vendar Slovan. Bilo bi sramotno, če bi na češki slikarski akademiji Slovenec obiskoval nemška predavanja. Odgovoril sem, da ne razumem češčine. Se boste že priučili, je bil odgovor. Tako sem obiskoval oboja predavanja: češka, da sem se naučil jezika, in nemška, da sem razumel, za kaj gre!«

Tudi sicer se je v Pragi dobro znašel. Že drugega dne popoldne je spoznal Pražanko Boženko, s katero se je kmalu poročil. »V šoli sem dobro uspeval. Začel sem slikati vsakovrstne slike in jih prodajal številnim trgovcem z umetninami po Pragi. Ti so bili vsi po vrsti oderuhi. Dobro so vedeli, da slikar, ki prinese prodat lastno sliko, nima za v usta, ne kruha ne cigaret. Enkrat sem naslikal Hradčane v mesečini, malo sličico, ali lepo. Neki trgovec jo takoj kupi za 30 kron. Bilo je več, kot sem pričakoval. Čez nekaj dni greva z mojim ljubljanskim tovarišem mimo in vidiva mojo sliko lepo okvirjeno. Rečem mu, naj stopi noter in vpraša, koliko zahteva zanjo. Ko pride ven, pravi, da tristo kron. Najrajši bi bil razbil steklo v izložbi. Pa to ni bil edini primer. Bila je sila in dal sem za vsak denar.«

Nadvse zanimivo je brati opise njegovih izjemnih pivskih in ženitovanjskih podvigov in kako je poleti 1912 prvič pripeljal ženo k staršem v Žiri. »Počasi sem se vživel v svoj stan. Boženka je pomirjevalno vplivala na mojo nekoliko divjo naravo. O počitnicah sem peljal svojo mlado ženko pokazat domov, na Kranjsko. Šla sva prek Linza v Salzburg in se tam ustavila za nekaj dni. Pa nama je zmanjkalo drobiža. Brzojavno sem naprosil svojo sestro, da naju je z desetakom rešila iz zagate. Ko prideva v Ljubljano, se Boženka ni mogla načuditi naši hrani. Posebno solata je bila po njenem mnenju čudno pripravljena, tako da ni ustrezala njenemu sladkemu češkemu okusu. Doma je bila od vseh najbolj vesela moja mati, potolažena ob dejstvu, da sem le prijadral v zakonski stan. Boženka se je priljubila vsem in čudili so se, da je vzela takega divjaka in da ima tako šibka stvarca tak vpliv na mojo silovito naravo. Počitnice sem užival kakor še nikoli. Hodila sva po Melcovi grapi, napravil sem bil lok, da sva streljala s puščicami, živela sva brezskrbno, kakor dva velika otroka. Očetu sem pomagal pri krojaštvu in poljskem delu. Tudi Boženka se je naučila grabiti seno, pomagala je materi in sestri. Ob nedeljah smo hodili z očetom in sestro na izlete k znanim kmetom v hribe. Vsi Žirovci so Čehinjo gledali kakor kakšno čudo. Glavna skrb nekaterih brumnih žena pa je bila, če je Boženka res katoliške vere.« Kako simpatična kombinacija praškega akademskega in kranjskega kmečkega turizma! Naslednje poletje, ko sta spet prišla v Žiri, se je jima je 3. junija tu rodil sin Vlastimil. Že v začetku naslednjega poletja pa se je 28. junija zgodilo Sarajevo in mladi slikar je moral na vojno. To pa je že druga zgodba.