Skozi okno se daleč vidi

Zgodba o Fridi in njenem boju z duševno boleznijo

Frida je dobivala nekaj socialne podpore, kar ji je pomagalo, da je bila vsaj deloma samostojna. Potem jo je sreča, končno, počakala za prvim ovinkom. Po zvezah in poznanstvih je začela prevajati. Ker je imela precej pesniškega daru tudi sama, ji je šlo delo dokaj hitro od rok.

»Dandanašnji ljudje tolerirajo vse, le psihičnih bolezni ne,« je otožno razmišljala.

»Kakor hitro izvedo, da sem »bolna v glavi«, se mi umikajo, kot bi bila kužna. Noben delodajalec – pri zdravi zavesti seveda - ne sprejme tovrstnega bolnika prostovoljno v službo. Ga ni! Pa nas ni malo. Po vsej Sloveniji so raztresene stanovanjske skupnosti, v katerih živijo ljudje z obrobja. Tisti, ki jih je družba izločila iz svojih vrst in jih potisnila v tak, temen in odvraten kot. Češ tukaj bodite, da ne boste svinjali okolja s svojo prisotnostjo. Tudi jaz sem nekaj časa živela v taki skupnosti. Žal se nisem mogla nikoli ujeti s sostanovalko. Moj duh je preveč svoboden in »poletav«, da bi pristal na vsakodnevne čveke v stilu mehiških nadaljevank. Prav tako si ne predstavljam, da bi dolgo časa vzdržala ob nesmiselnih debatah o ceni kruha, oblačil in podobnem,« razpreda svoje najgloblje misli.

Že zdavnaj se je odločila, da si družine ne bo ustvarila. Vsaj klasične ne. Čeprav je, sem in tja, živela z moškimi. Z nekaterimi malo dlje, z drugimi le krajši čas. Ker nikoli ne ve, kdaj bo spet koga spoznala, ima eno od potovalk stalno pripravljeno, da se lahko že čez noč preseli. Z enega konca Slovenije na drugega.

»Nazadnje sem živela s tipom, ki je imel blažje shizofrenične napade. Pa še te le občasno. Živel je na neki kmetiji nedaleč stran od tega kraja, kjer se pogovarjava. Bil mi je všeč, ker je znal razdajati čustva. Kar pri moških ni v navadi, kajne? (smeh) Skupaj sva zdržala skoraj tri leta. Vse dotlej, dokler se v najino razmerje niso začeli vtikati njegovi sorodniki, zlasti sestra. Fant je imel nekaj invalidske pokojnine in žlahti se je zazdelo, da je denar zaradi mene v hudi nevarnosti. Začeli so hoditi na obiske, ga gnjaviti in pregovarjati, dokler se, revežu, ni strgalo. Zažgal je staro hišo, da je gorelo kot v peklu. Vse skupaj je bilo blazno, ker so ga potem odvlekli v norišnico, mene pa so postavili pred vrata. Mislim, da je ta žlahta danes ponovno srečna, tip je na močnih pomirjevalih, imajo ga pod kontrolo, in kolikor mi je znano, se za ženske sploh ne meni več (smeh)… Ja, ljudje postanejo čudaški, kadar jim pade na pamet, da pričnejo delati tako imenovana »dobra dela« …

 

Frida je imela srečo v nesreči, da ji je deda zapustil svojo hišo. Pa ne samo to: tudi precej denarja. Živ bog ni vedel, kje ga je dobil, niti, kako bi ga lahko prihranil.

»Umrl je na ulici kot berač. Brezdomec. Umazan, zanemarjen, nenehno pijan. Veliko pozneje sem med kramo, ki smo jo odvažali na smetišče, odkrila zvežčič, v katerega si je zapisoval nekatere dogodke iz svojega življenja. Bila sem nemalo presenečena, ko sem spoznala, kako čuteč mož je bil v resnici. In kako je imel rad babi, kljub vsemu, kar ji je včasih storil. Ahja, po vsem tem, kar sem doživela, bi težko trdila, da so norci zaprti edino v norišnicah (smeh)«.

Frida se je nagonsko prisilila - kar pa ni bilo lahko - da je denar porabila zato, da je uredila dedovo hišo za turiste. Danes ji vsaj čez poletje kapne nekaj denarja, ker je invalidska pokojnina, ki jo prejema, smešno majhna.

»Nekoč, ko bom tako začutila, bom o svojem življenju napisala roman. Mislim, da ga bo vredno brati. Le skupaj ga moram vreči. Idej zanj imam nič koliko. Nekaj si bom pomagala tudi z dedkovimi zapisi, nekaj s svojimi. Je pa res, da se na moj lasten spomin ne morem preveč zanašati. V njem tičijo številne črne luknje. Kot da določenih obdobij mojega življenja sploh ne bi bilo … In to je grozno …«

Frida je danes srečna in hvaležna za vsak »normalen« dan, ki ji ga podari življenje. Takrat odide na kakšno potovanje, prevede knjigo ali dve. Vesela je, če se ji »zgodi« tudi kakšno čustveno srečanje.

»Brez moških je življenje pusto in dolgočasno,« je med smehom pokomentirala, da nisem vedela, ali se šali ali misli resno.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / sreda, 27. marec 2024 / 23:05

Potem sem zagledala nož …

»Vse do Lesc sem tekla. Tam sem se usedla na prvi avtobus in se odpeljala proti Ljubljani. Nič nisem razmišljala: presedla sem se na naslednjega, ki je peljal v Koper. Bila sem prepričana,...

Objavljeno na isti dan


Kronika / sreda, 2. avgust 2023 / 17:35

Poškodoval se je pri upravljanju tovornega vozila

Hrušica – Na gradbišču na Hrušici se je po navedbah Policijske uprave Kranj poškodoval delavec, ki je upravljal tovorno vozilo. »Pri razkladanju sipkega tovora se je tovorno vozilo na razmočenem te...

Škofja Loka / sreda, 2. avgust 2023 / 17:33

Razstava zmagovalnih arhitekturnih rešitev

Od prejšnjega tedna pa vse do 17. avgusta na Trgu pod gradom v Škofji Loki poteka zanimiva razstava zmagovalnih rešitev na arhitekturnih natečajih Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije med leto...

Radovljica / sreda, 2. avgust 2023 / 16:45

Praznik Občine Radovljica

Osrednja slovesnost s podelitvijo občinskih priznanj bo v četrtek v Baročni dvorani Radovljiške graščine. Najvišje priznanje, velika plaketa Občine Radovljica, gre tokrat v roke atletu in prostovoljcu...

Kranj / sreda, 2. avgust 2023 / 16:44

Ambulanta na Laborah zaradi prenove zaprta

Kranj – Zdravstveni dom Kranj obvešča paciente zdravnice Milojke Župljanin, da od ponedeljka, 31. julija, do petka, 18. avgusta, poteka prenova prostorov družinske ambulante na Laborah, zato v tem...

Tržič / sreda, 2. avgust 2023 / 16:39

Obiskali pobrateno mesto

Delegacija Občine Tržič, ki jo je vodil župan Peter Miklič, je tradicionalno ob francoskem državnem prazniku obiskala pobrateno mesto Sainte Marie aux Mines.