Skozi okno se daleč vidi

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 3. maj 2007 / 06:00

Zgodba o Fridi in njenem boju z duševno boleznijo

»Dandanašnji ljudje tolerirajo vse, le psihičnih bolezni ne,« je otožno razmišljala.

»Kakor hitro izvedo, da sem »bolna v glavi«, se mi umikajo, kot bi bila kužna. Noben delodajalec – pri zdravi zavesti seveda - ne sprejme tovrstnega bolnika prostovoljno v službo. Ga ni! Pa nas ni malo. Po vsej Sloveniji so raztresene stanovanjske skupnosti, v katerih živijo ljudje z obrobja. Tisti, ki jih je družba izločila iz svojih vrst in jih potisnila v tak, temen in odvraten kot. Češ tukaj bodite, da ne boste svinjali okolja s svojo prisotnostjo. Tudi jaz sem nekaj časa živela v taki skupnosti. Žal se nisem mogla nikoli ujeti s sostanovalko. Moj duh je preveč svoboden in »poletav«, da bi pristal na vsakodnevne čveke v stilu mehiških nadaljevank. Prav tako si ne predstavljam, da bi dolgo časa vzdržala ob nesmiselnih debatah o ceni kruha, oblačil in podobnem,« razpreda svoje najgloblje misli.

Že zdavnaj se je odločila, da si družine ne bo ustvarila. Vsaj klasične ne. Čeprav je, sem in tja, živela z moškimi. Z nekaterimi malo dlje, z drugimi le krajši čas. Ker nikoli ne ve, kdaj bo spet koga spoznala, ima eno od potovalk stalno pripravljeno, da se lahko že čez noč preseli. Z enega konca Slovenije na drugega.

»Nazadnje sem živela s tipom, ki je imel blažje shizofrenične napade. Pa še te le občasno. Živel je na neki kmetiji nedaleč stran od tega kraja, kjer se pogovarjava. Bil mi je všeč, ker je znal razdajati čustva. Kar pri moških ni v navadi, kajne? (smeh) Skupaj sva zdržala skoraj tri leta. Vse dotlej, dokler se v najino razmerje niso začeli vtikati njegovi sorodniki, zlasti sestra. Fant je imel nekaj invalidske pokojnine in žlahti se je zazdelo, da je denar zaradi mene v hudi nevarnosti. Začeli so hoditi na obiske, ga gnjaviti in pregovarjati, dokler se, revežu, ni strgalo. Zažgal je staro hišo, da je gorelo kot v peklu. Vse skupaj je bilo blazno, ker so ga potem odvlekli v norišnico, mene pa so postavili pred vrata. Mislim, da je ta žlahta danes ponovno srečna, tip je na močnih pomirjevalih, imajo ga pod kontrolo, in kolikor mi je znano, se za ženske sploh ne meni več (smeh)… Ja, ljudje postanejo čudaški, kadar jim pade na pamet, da pričnejo delati tako imenovana »dobra dela« …

Frida je imela srečo v nesreči, da ji je deda zapustil svojo hišo. Pa ne samo to: tudi precej denarja. Živ bog ni vedel, kje ga je dobil, niti, kako bi ga lahko prihranil.

»Umrl je na ulici kot berač. Brezdomec. Umazan, zanemarjen, nenehno pijan. Veliko pozneje sem med kramo, ki smo jo odvažali na smetišče, odkrila zvežčič, v katerega si je zapisoval nekatere dogodke iz svojega življenja. Bila sem nemalo presenečena, ko sem spoznala, kako čuteč mož je bil v resnici. In kako je imel rad babi, kljub vsemu, kar ji je včasih storil. Ahja, po vsem tem, kar sem doživela, bi težko trdila, da so norci zaprti edino v norišnicah (smeh)«.

Frida se je nagonsko prisilila - kar pa ni bilo lahko - da je denar porabila zato, da je uredila dedovo hišo za turiste. Danes ji vsaj čez poletje kapne nekaj denarja, ker je invalidska pokojnina, ki jo prejema, smešno majhna.

»Nekoč, ko bom tako začutila, bom o svojem življenju napisala roman. Mislim, da ga bo vredno brati. Le skupaj ga moram vreči. Idej zanj imam nič koliko. Nekaj si bom pomagala tudi z dedkovimi zapisi, nekaj s svojimi. Je pa res, da se na moj lasten spomin ne morem preveč zanašati. V njem tičijo številne črne luknje. Kot da določenih obdobij mojega življenja sploh ne bi bilo … In to je grozno …«

Frida je danes srečna in hvaležna za vsak »normalen« dan, ki ji ga podari življenje. Takrat odide na kakšno potovanje, prevede knjigo ali dve. Vesela je, če se ji »zgodi« tudi kakšno čustveno srečanje.