Pozdravljen, maj

Včasih sem si želela, da bi živela v svetu, kjer bi bil vedno mesec maj. Kako neumna, mala želja zaljubljene deklice je bila to. Danes vem, da bi bilo to strašno dolgočasno. Kako naj bi se sicer veselila sajenja rož in vrtnih bitk z voluharjem? Zaradi zime se z mojim malim sovražnikom vsaj nekaj mesecev ne boriva za isti prostor. Je zemlja voluharjev dom ali moja pravica? Jeseni, ko sem le priznala poraz in iz zemlje vlekla obglodane gomolje najljubših gladjol in padle radiče, sem se prav pogajalsko pogovorila z voluharjem. Rekla sem mu, glej prijatelj, ne sili me, da te ubijem. Do pomladi si poišči nov dom in pridi spet, ko boš malo starejši – sedaj s svojo mladostno energijo že zažiraš moj rod. Na koncu sem mu še zatrdila, da ga imam rada in da ne maram njegovega vedenja. Tako sem zimo preživela s čisto vestjo, da mala živalca uživa sadove mojega (!) dela in da moje roke niso krvave. Sedaj na pragu maja, sklonjena nad dišečo zemljo in pridnimi deževniki ugotavljam, da voluhar živi svoje življenje naprej. Na našem vrtu seveda. Čeprav do sosedovega nima tako daleč, da ne bi zmogel tiste poti. Vidite, zato sem vesela, da ni vse leto mesec maj. Ne morem se vendar vse dni ukvarjati z malo zalego, ki dela veliko škodo. To je tako, kot če bi vsak dan brala Delo. Naporno in brez velikih rezultatov. Tako me voluhar od maja naprej uči strpnosti in še bolj nestrpnosti in v meni zbuja občutek prvinskega nagona po boju oz. po zmagi. V tej bitki hočem zmagati. In še v mnogih drugih. Ugotavljam pa vsak dan bolj, da je nenehno bojevanje in tudi zmagovanje stresno. Najbrž bo minila še kakšna pomlad, da se bom naučila živeti tako z zmagami kot s porazi. Konec koncev je vse skupaj le igra. Zato je bolj važno samo življenje, kot pa rezultati. Ampak mi smo trenirani za rezultate. Voluhar ALI jaz. Precej ozka izbira, kajne. Mogoče bi bilo manj stresno razmišljati o možnosti voluhar IN jaz. Ne vem, kako bo z nama. Naj vam bo srečen maj, brez velikih in malih škodljivcev …