Ne čakaj na maj

"Kaga pa saseda praje"

Resnična ljubezen pride iznenada; nenapovedana, nepričakovana. Preseneti te na najbolj običajen dan, ko ti je šlo po možnosti vse narobe, ko začutiš, da komajda še dihaš in v duši nevede umiraš. Ker je to za nas nekaj običajnega, ker smo zaradi »kaga pa boja druge rekle« že pozabili, kako je biti »živ«. In se potem kljub ponesrečenemu dnevu iz ne vem kakšnega vzgiba (notranjega) odzoveš na prijateljičino povabilo na »drink«. In ko si za silo urediš lase in si nanašaš še zadnje odtenke make-upa, niti za trenutek ne pomisliš, da bi se na tak večer utegnila zaljubiti, kaj šele spoznati dušo dvojčico, saj se vendarle počutiš kot kup dreka z make-upom. Pa vendar se zgodi, kar tako, mimogrede, z dotikom dveh pogledov, ki pobožata dušo, dotik, ki je hrepenel po dotiku. In v trenutku se počutiš najčudovitejše, kot v sanjah in brez besed spleteta trenutke v neskončen dotik … In če slednjega ne doživiš, ostaja samo zgodba, v katero skorajda ne moreš verjeti … pa vendar za vsakega pride trenutek, ko ti nekdo prišepne, da si zaslužiš več. Da zaslužiš biti svoboden. In vse ljubezni, ki si jih do takrat imel za svete, se razlijejo v meglico večera, ki ni obetal nič posebnega, na koncu pa ti je spremenil življenje. In ta ljubezen je kakor tisoče zvezd … uzreti jih enkrat samkrat in potem umreti je bolje, kot jih nikoli ne videti …

Ni treba čakati na maj, ta pride sam, kajti ko čakaš, minevajo trenutki, ki bi jih moral (do)živeti. In česa mi je v življenju najbolj žal? Najbolj mi je žal za izgubljene trenutke, ki sem jih zapravila za čakanje; čakanje v vrstah trgovin, čakanje na avtobus, v vrstah pred cestninsko postajo, čakanje na jutranjo kavo v ljubem lokalu, ko te natakarica prezre,… na plačila z zamudo, na boljše življenje, na telefonski klic, na odgovor SMS sporočila,… Pa čeprav si sicer ne priznaš, da čakaš, ti tisto pričakovanje v ozadju jemlje atome energije. In ko končno dočakaš pričakovano, velikokrat sploh ni to, kar si pričakoval. In ko končno sešteješ vsa ta čakanja, ki se jih po večini sploh ne zavedamo,nas pa globoko v nas vznemirjajo, se zavemo minljivosti življenja in polzenja dragocenih trenutkov skozi naše lastne dlani. Zato nam res ni treba »čakat na maj« kar bo tako ali tako prehitro prišel, pač pa se prepusti trenutkom zdaj, postoj pod cvetočo češnjo in si privošči »prho češnjevih cvetov« ko zapiha veter … In potem stečeš srečen, z nasmehom na obrazu, z roso v srcu, s skrivnostjo v očeh, z ljubeznijo v dlaneh,… in če jo namenoma prezrejo, še ne pomeni, da je ni bilo.