Skozi okno se daleč vidi

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 26. april 2007 / 06:00

Zgodba o Fridi in njenem boju z duševno boleznijo

Potem so njene psihične nevihte počasi pojenjale, se umirile in se potuhnile. Korak za korakom se je znova začela odpirati sebi, svetu in času, v katerem je živela. Najhuje je bilo namreč to, ker je v času bolezni pozabila na datume, na uro in na letne čase. Ko je znova začela zaznavati svet, ni vedela niti tega, v katerem letu je. »Najbolj mi je bil pri srcu zdravnik, doma je bil iz okolice Torina. Njegova mama je bila zaljubljena v Deana Martina in ga je poimenovala po njem. Rad je prihajal k meni, ker sem se mu zdela bolj pustolovske sorte. Pogovarjala sva se o potovanjih, avtomobilih, dirkanju. Imel je zelo nesrečno otroštvo, bil je osamljen in včasih me je preblisknilo, da se bo, morda, nekoč tudi sam znašel v isti bolnišnici kot pacient. Če ne bi imela popolnoma otopelih čustev, bi se še zaljubila vanj. Tako pa sem si, po vseh teh letih, komaj zapomnila njegovo ime …« Po malo več kot pol leta jo je tata prvič odpeljal domov. Še zmeraj je bila na vozičku, ker je tehtala manj kot štirideset kilogramov. Težko je hodila in vsak, še tako neznaten napor, jo je spravljal v obup. Doma ji je bilo vse tuje. Celo bratec, ki ga je nekoč srčno ljubila, je medtem zrasel za več centimetrov. Tatijeva nova žena je skušala biti prijazna, vendar se ji je videlo, da je ne mara. Ali pa se je nemara celo boji?

»Ja, to je bilo najbolj grozno! Ljudje so se me bali. Imela sem občutek, kot da mislijo, da bom od nekod potegnila dolg mesarski nož in jih zaklala. Podobno, kot se dogaja v ameriških filmih. Žal jim nisem mogla dopovedati, da še zase ne vem, kaj šele, da bi škodovala njim. Na srečo pa sem imela pri tatiju dovolj miru, pa še morje, sonce, oljke in narava nasploh so začeli delati čudeže. Najbolj sem se razveselila, ko se mi je začel vračati tek. Ko sem začela počasi, a gotovo, uživati v jedi. Morda se bo to zdelo komu smešno, ampak meni je ogromno pomenilo. Hrana ni imela več okusa le po mivki in žaganju. To je bilo nekaj božanskega. Potem sem prvič spala, ne da bi se enkrat prebudila, celo noč! Pomislite: celo noč! In to jaz, ki zadnja tri leta sploh nisem vedela, kaj spanec sploh je! Spominjam se, kako sem se zjutraj muckala po postelji, se pretegovala in se sama sebi smehljala od veselja. Če bi me kdo videl, bi si gotovo mislil, da mi nekaj koleščkov manjka!« se je vedro zasmejala Frida. S svojim prihodom v tatijevo družino pa je, žal, porušila njihov utečeni ritem. Poleg tega so imeli še zase bolj malo prostora. Počasi se ji je začelo dozdevati, da ni več zaželena, da bi bilo dobro, če odide na svoje. Toda kaj, ko ni imela kam …

Začasno se je preselila v dedijevo hišo. Žal pa se je izkazalo, da to ni bila pametna odločitev. Ded je postal z leti siten, senilen in nemaren. Kot da bi hotel življenje zaključiti tako, kot ga je začel: po klošarsko. Frida je nekaj časa poskušala narediti red, toda brezuspešno. Pa še nekaj je bilo: deda je na stara leta začel tudi piti in steklenice so ležale povsod: nekatere polne, druge prazne. »Včasih, ko sem bila z živci na koncu, me je zamikalo, da bi naredila požirek ali dva in v omamljenosti pozabila na tegobe, ki so me doletele. Na srečo sem se še pravi čas spomnila na mamico in na njeno usodo, da tega nisem storila. Vedela pa sem, da moram proč, drugače me bo pobralo, kajti skušnjav je bilo le preveč …« Frida je dobivala nekaj socialne podpore, kar ji je pomagalo, da je bila vsaj deloma samostojna. Potem jo je sreča, končno, počakala za prvim ovinkom. Po zvezah in poznanstvih je začela prevajati. Ker je imela precej pesniškega daru tudi sama, ji je šlo delo dokaj hitro od rok. »Založnik je bil z mojim prvim prevodom zelo zadovoljen. Mimogrede, knjiga je bila potem celo prava uspešnica, čeprav, žal, nihče od bralcev nikoli ne opazi, kdo je delo prevedel …«