V svetu živih

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Medtem ko je Tina v kopalnici čistila moje iztrebke, če se izrazim izvirno slikovito, sem v svoji glavi seštevala ena in ena. Se pravi, poskusila sem uganiti oziroma ugotoviti, kaj se okrog mene in z menoj dogaja? Sem sploh še v tem življenju ali morda že v katerem drugem?

Kar se širšega okolja tiče, mi je bilo hitro jasno, da sem še vedno in tudi trdno na tej strani življenja. Da sem, skratka, še vedno v svetu živih. Kaj se je – medtem ko sem lebdela v niču – z mano dogodilo, pa so mi razložili očividci. Zelo verjetno je, je rekel eden od bolničarjev, da sem preživela epileptični napad, zakaj je do njega prišlo, če je prišlo, bodo povedali pa strokovnjaki. »Zdaj vas bomo namreč odpeljali na urgenco,« mi je razložil bolničar in že sem ležala v reševalnem vozilu, ki je z vključeno sireno drvel po praznih ljubljanskih ulicah proti Kliničnemu centru.

»Presneto. Kaj takšnega, pa še ne,« sem si mislila sama pri sebi na poti v bolnišnico. »Človek nikdar ne ve, kaj ga v naslednji sekundi čaka. Pravzaprav živimo ljudje v večni negotovosti, samo razmišljamo ne o tem. Po eni strani je to sicer prav, po drugi pa ne. Res je najbolje, da živimo vsak trenutek z vsemi ljudmi v ljubezni in v miru. Če ne zaradi česa pametnejšega, pa za vsak primer. Hmm. Očitno je tako, da je življenje seštevek presenečenj.« Takšne in podobne na pol filozofske misli so se mi kot podobe pravkar doživetega menjale na poti na urgenco.

Posebej poudarjam dejstvo, da so me na urgenci sprejeli v obdelavo presenetljivo hitro, prijazno in odgovorno. Medtem sem prišla povsem k sebi in sem razumela vse, kar so mi rekli, ali so me vprašali. Slikali so mi glavo in opazili v možganski skorji ali nekje tam nenavadne spremembe. V hipu mi je postalo jasno, za kaj gre. Ko sem nevrologu, pri katerem sem na koncu pristala, povedala, da se na Golniku zdravim za rakom na pljučih, je bila tudi zanj neznanka rešena. Z veliko verjetnostjo je sklepal, da imam zasevke v možganih.

Verjetno resnico sem sprejela brez panike. Čisto mirno. Tako rekoč suhoparno. Tudi prav, sem si rekla. Če sem prestala dve seriji kemoterapij, bom pa še obsevanje. Če bo, kajpada, to potrebno. Kar se mene tiče, sem pripravljena tudi na to. Se pravi, na obsevanje glave.

Vendar. Najprej moram k svojemu zdravniku na Golnik in na tako imenovani CT, da vidijo, kaj je točno in kaj ne, oziroma, kaj se za vidnimi spremembami v možganskem tkivu dogaja.

Vsekakor me ni novo nastalo dejstvo na noben način vrglo s tira. Jem, telovadim, hodim na sprehode in se veselim življenja z enako strastjo, kot sem to počela pred epileptičnim napadom in pred izkušnjo z lebdenjem nekje daleč v niču. (Se nadaljuje.)