Milijon let za prilagoditev na izobilje

Besedilo: Mojca Šimenc
sreda, 25. april 2007 / 06:00

Debelost, ki je nekdaj veljala za dokaz dobrega življenja, je danes bolezen z razsežnostmi epidemije, ki bi bila lahko, kot pojasnjuje dr. Tina Sentočnik, specialistka interne medicine in vodja centra za zdravljenje debelosti Medico, usodna za cele generacije.

Zakaj je tako težko shujšati oziroma kateri ljudje najlaže shujšajo? Koliko je po vaših izkušnjah kot motiv pomembna resna ogroženost zdravja in kdaj se hujšanja ne smemo lotevati sami?

»Da bi lahko posameznik shujšal in telesno težo obdržal, mora v svojem funkcioniranju, samoorganizaciji, izbiri prioritet in načinu življenja marsikaj spremeniti, kar je izredno težko. Še posebej težko je ozdravljiva tista oblika debelosti, ki je posledica motnje hranjenja. Resna ogroženost zdravja je lahko dober, a pogosto le kratkoročen motiv. Hujšanja naj se nikoli ne bi lotevali sami, lahko pa se nanj motivacijsko pripravimo tako, da na primer uvedemo prehranski red in zmanjšamo uporabo sladkorja, živalskih maščob in sladkih napitkov.«

Kakšna je razlika med povečano telesno težo in debelostjo? Ali debeli kaj teže shujšajo?

»Od leta 2005 spada med bolezni tako debelost (indeks telesne mase nad 30) kot tudi prekomerna teža (indeks telesne mase med 25 in 30). Ekstremno debeli bolniki (indeks telesne mase nad 40) so praviloma težje ozdravljivi, velikokrat pa težko shujša in zadrži nižjo težo tudi posameznik, ki nima ekstremno povišane teže, je pa že velikokrat hujšal z različnimi dietami in se nato po opustitvi diete znova zredil. Težko ozdravljiva je tudi debelost pri otrocih, ki za opustitev ugodja, ki jim ga prinaša hrana, niso motivirani, in pri bolnikih, ki nimajo ustreznih kognitivnih in psihofizičnih sposobnosti, da bi lahko sledili zahtevam zdravljenja.«

Ali bi ob popolnoma enakih prehranjevalnih navadah in vsak dan eni uri intenzivne fizične vadbe, pri kateri bi se dodobra prepotili, shujšali? Je to tako preprosto?

»Ne, žal ni tako preprosto. Za hujšanje je potrebno predvsem vzpostaviti ustrezen način prehranjevanja na dolgi rok. Izguba kalorij, ki jo doprinesemo s telesno aktivnostjo, je sicer pomemben del urejanja teže, vendar k hujšanju doprinese manjši delež kot ustrezna redukcijska (manj kalorična) dieta. Redna primerna telesna aktivnost pa je predvsem ključnega pomena, ko telesno težo po hujšanju vzdržujemo in zato, da preprečimo porast teže. Je torej pomemben dejavnik, s pomočjo katerega bi lahko zajezili naraščanje epidemije debelosti v svetu.«

Študije kažejo, da dednost igra določeno vlogo pri debelosti. V kolikšni meri je torej debelost dedna?

»Debelost ni dedna bolezen. Na nastanek debelosti v veliko večji meri kot dednost vplivajo družinski vzgledi: otroci staršev, ki imajo težave s težo (to velja v enaki meri za bolezni s prenizko težo, to je za anoreksijo), bodo imeli pogosteje težave s težo kot otroci staršev z normalno težo in z zdravimi prehranskimi navadami. Dedna zasnova pa vpliva na našo presnovo, na to torej, ali naše telo potrebuje več ali manj kalorij v mirovanju in med aktivnostjo, delež tega vpliva na težo

pa naj bi bil le 25-odstoten.«

Ali narava sploh pozna debelost? Ali imamo živa bitja v telesu vgrajeno varovalko, ki upravlja s hranjenjem in če da, zakaj je kljub temu vse več ljudi predebelih?

»Pri živih bitjih, ki še živijo v svojem naravnem okolju, debelosti ne zasledimo. Danes debelost razumemo kot posledico slabe prilagoditve človeka na izobilje, ki nam ga ponuja sodobni čas. Pri tem nimam v mislih le izobilja hrane, ampak tudi tehnološke dosežke, ki nas usmerjajo k neaktivnemu načinu življenja, ko ne moremo potrošiti kalorij, ki smo jih konzumirali s hrano. Ob boljši prilagoditvi na tak način življenja bi imel človek razvit tako imenovani črevesni blok, ko bi odvečno hrano izločil skozi prebavno cev neprebavljeno. Tako ima na primer človeško telo že razvite mehanizme, ko določene snovi izločimo prek prebavil ali ledvic, če jih zaužijemo več, kot jih telo potrebuje. Ali se bo človek na izobilje hrane prilagodil na tak način (znanstveniki so izračunali, da bi za tako prilagoditev potreboval nekaj milijonov let) ali pa bo debelost iztrebila cele generacije, nam ob skokovitem naraščanju epidemije debelosti ni potrebno prav veliko ugibati.«

Na kaj je treba biti pozoren pri hujšanju otrok? Ali obstaja korelacija med debelostjo v otroštvu in večnimi boji s kilogrami v odraslosti?

»Hujšanje otrok mora vedno potekati pod zdravniškim nadzorom in ob ustrezni vključitvi celotne družine v proces zdravljenja. Tudi hujšanje odraslih mora voditi zdravnik, pogosto pa je tudi v ta proces potrebno vključiti družinske člane. Drži dejstvo, da se največ debelosti začne že v otroštvu oziroma pred dvajsetim letom starosti.«

Kako pomemben pri zdravi telesni teži otrok je šport?

»Za zdravo težo otrok je gibanje izredno pomembno.«

Kaj bi po vašem pri preprečevanju epidemije debelosti, ki slovenske otroke, kot vse v razvitem svetu, čaka, pomenila ena ura športne vzgoje v šoli na dan, seveda ob ustreznih ostalih pogojih, kot so ustrezne garderobe, dovolj časa za tuširanje …?

»Bila bi pomemben vidik vzgoje h gibanju, a zagotovo ne bi mogla nadomestiti redne aktivnosti izven šole, v družinskem krogu. Za epidemijo debelosti je predvsem odgovoren neaktiven življenjski slog (prevažanje z avtomobili, sedenje za računalnikom in televizijo ...).«

Kaj je pravzaprav zdravju bolj nevarno, izključno k profitu naravnana industrija hrane ali industrija nezdravega hujšanja?

»Oboje - tako prevelika proizvodnja kalorične in nezdrave hrane, ki je dostopna po nizkih cenah, kot tudi usmerjenost družbe k prenajedanju in hkrati »dietiranju«.«

Zakaj so ločevalne diete v zadnjem času tako priljubljene in kakšno je stališče medicinske stroke do njih?

»Ločevalne diete so medijsko prenapihnjene oblike prehranjevanja, ki tipično navajajo ljudi k cikličnemu prehranjevanju in soprispevajo k naraščanju števila debelih ljudi. Večajo tudi število bolnikov, ki postanejo rezistentni na zdravljenje, se pravi, da se na poznejše diete slabo odzivajo. Večina ljudi se namreč po dietah ponovno zredi, v diete nato ne zaupajo več in velikokrat preživijo večino življenja v iskanju idealne diete – a vedno predebeli. Zdravljenje debelosti je veliko več (in veliko težje), kot le dieta.«

Po kakšni dieti bolnike hujšate zdravniki? Obstaja neka splošna »tehnika«, po kateri delate?

»Dieta mora biti individualna in mora ustrezati predpisom dietoterapije debelosti, ki je del strokovnega pristopa v zdravljenju debelosti. Zanjo veljajo zelo podobne zakonitosti, kot veljajo za uporabo drugih terapevtskih sredstev v medicini – biti mora torej strokovno preverjena, učinkovita in temeljiti na izbiri zdravih in dostopnih živil. Pokrivati pa mora tudi specifične potrebe posameznika: ne moremo predpisati enake diete ženski, ki trpi za pomanjkanjem železa, kot na primer moškemu, ki ima putiko. Prav zato je lahko poskus »uniformiranja« dietnega zdravljenja ali pa hujšanja po komercialni dieti ne le neučinkovit, ampak tudi zdravju škodljiv.«

Kakšni pacienti prihajajo k vam?

»K nam prihajajo pacienti različni pacienti (z napotnico splošnega zdravnika ali kot samoplačniki), ki so težje ozdravljivi, ki so že velikokrat poskušali hujšati, pa jim ni uspelo, ter tisti, ki imajo motnjo hranjenja. Seveda pa je med njimi tudi veliko ozaveščenih ljudi, ki »hujšajo« prvič, a se zavedajo, da potrebujejo strokovno pomoč in se zaradi tega obrnejo na naš center. Pacienti, ki želijo shujšati in poiščejo strokovno pomoč, imajo veliko večjo možnost v procesu zdravljenja vzdržati toliko časa, da dosežejo primerno telesno težo, potem pa težo tudi obdržati. Zdravljenje debelosti se namreč ne zaključi takrat, ko pacient shujša, ampak takrat, ko je njegova teža stabilna in lahko verjamemo, da ne bo več porasla, kar včasih traja tudi nekaj let. Prva faza zdravljenja je hujšanje, druga pa stabilizacija teže.«

Kateri ljudje s povečano težo pa menite, da lahko vseeno uspešno shujšajo sami?

»Zagotovo lahko nekateri, ki imajo povečano telesno težo, shujšajo tudi sami. To so običajno tisti, pri katerih je zgodovina prekomerne teže kratka in je posledica nekega enkratnega dogodka. Ženska na primer, ki je imela celo življenje normalno težo in je med nosečnostjo pridobila nekoliko preveč kilogramov, a ima zdrave prehranske navade in vzorce gibanja, bo zagotovo težo lahko popravila sama. Ali pa posamezniki, s sicer normalnim prehransko – gibalnim vedenjem, pri katerih je telesna teža blago porasla ob neki pomembni življenjski spremembi: na primer selitvi od primarne družine, začetku študija, poroki – takrat lahko traja kar nekaj časa, da najdejo »novi red«, v katerem bodo živeli. V takih primerih je za padec teže dovolj uvedba samodiscipline, prehranskega reda in telesne aktivnosti. A žal je pri večini pacientov z debelostjo potrebno zdravljenje. Vsakemu, ki je poskušal shujšati dvakrat ali trikrat in bil pri tem neuspešen, bi priporočala, da se obrne po strokovno pomoč.«