Všeč so ji nežne skladbe

Enajstletna Lucija Podobnik je na Mörskem festivalu kitare 2007 v svoji starostni kategoriji dosegla prvo mesto.

Mörski festival kitare, ki je sredi aprila že četrtič potekal v okviru Glasbene šole v Murski Soboti, se je v svojem sicer kratkem obstoju že uveljavil kot eden najpomembnejših kitarskih festivalov v Sloveniji, saj lepo zapolnjuje vrzel med državnimi tekmovanji, ki so na dve oziroma tri leta. Poleg mladih slovenskih glasbenikov iz državnih in zasebnih glasbenih šol od najnižjih razredov pa do študentov z akademije, so se letos tekmovanja udeležili tudi kitaristi iz Hrvaške, Bosne, Italije in Madžarske. »Na tem festivalu vsako leto srečaš najboljše učitelje kitare s svojimi najbolj nadarjenimi učenci, zato je vsak uspeh še toliko bolj pomemben,« uvodoma razmišlja profesor kitare na škofjeloški glasbeni šoli Denis Kokalj, ki je letos v Prekmurje popeljal šest svojih učencev, od katerih jih je pet doseglo rezultat med 80 in 90 točk od 100 možnih in s tem srebrno priznanje, najbolje pa se je v II. starostni kategoriji odrezala Lucija Podobnik, ki je s 96,40 osvojene točke bila najboljša in s tem prejela prvo nagrado, vredno 100 evrov in pa nastop na sklepnem koncertu najboljših.

»Ne, nimam strahu pred nastopanjem, saj imam že nekaj izkušenj s tekmovanj. Lani na regijskem tekmovanju mi je zmanjkala točka za uvrstitev na državno, tu v Murski Soboti pa sem dosegla srebrno priznanje,« o tem, da nima posebne treme na pomembnih nastopih, razlaga enajstletna Lucija učenka 3. razreda kitare, sicer pa obiskuje 5. razred osnovne šole v Retečah, saj je doma iz tamkajšnje Gorenje vasi. »V konkurenci 36 kitaristov je odigrala odlično in zame je bila zlata, še preden je bila visoka uvrstitev odločena tudi s strani žirije,« je ponosen tudi prof. Kokalj in dodaja, da je na neki način pozabil na to, da je Lucija nekaj let mlajša kot večina njegovih učencev, ki jih je peljal na tekmovanje, in je tako od nje že na vajah zahteval tako rekoč enako zavzetost in znanje. Da je komisijo prepričala z obvezno skladbo Mazurko, pa tudi francoska skladba po lastnem izboru je bila ravno pravšnja, da je v njej lahko pokazala tudi kaj več kot dobro tehnično znanje. »Skladba, ki sva jo z Denisom izbrala, je nežna, lepa, takoj mi je bila všeč,« pripoveduje Lucija.

»Sestra Ana igra saksofon, sama pa sem na začetku želela igrati violino ali klavir, pa sta mi starša predlagala raje kitaro. No, zdaj sem se kar navadila nanjo in mi je všeč, razen tehnične vaje so tako zelo dolgočasne,« pripoveduje simpatična Lucija, kot sem izvedel tudi vnukinja akademskega slikarja in profesorja na akademiji Hermana Gvardjančiča. Da šola ni noben problem, je pa včasih malo težko vadit. »Ne, ni nujno, da vadim vsak dan. Včasih mi res ne gre. No, zdaj pred tekmovanjem je bilo igranja več, tudi kakšna ura več čez vikend z Denisom. »Spomnim se, ko mi je Lucijin oče Brane pred letom posebej rekel, naj ne zahtevam preveč od nje, da je občutljiva punca …« Nakar se oglasi Lucija: »A res, to pa nisem vedela, doma me pa ravno oče najbolj priganja, češ punca vadi, vadi …« Sicer pa se Lucija najbrž ne razlikuje veliko od svojih sošolk, rada je zunaj v naravi, všeč so ji podobne stvari, kot puncam njenih let, le da ona igra tudi kitaro. In to zelo dobro, se strinja tudi njen profesor Denis, ki je njo in Gala Jermana prijavil tudi na evropsko tekmovanje kitaristov, ki bo maja v Novi Gorici. »O, kar zahteven učitelj je Denis in včasih tudi jezen name, če ne naredim, kar sva se dogovorila prejšnjo uro,« brez strahu pove Lucija, ki je s prvim mestom v Murski Soboti najbolj razveselila sebe. In očeta in mamo tudi.