Slovo paraskiju

Besedilo: BoF
nedelja, 22. april 2007 / 06:00

Po svetovnem prvenstvu v paraskiju v Italiji je v pokoj doskočil letošnji svetovni podprvak Gorazd Lah.

Počasni korak proti odprtim vratom letala je morda zastal za hipec - opazen le posvečenim, toda gib se je nadaljeval, izgubil pod krilom in se končal tisoče metrov spodaj na majhni črni piki. Tako se je končala kariera enega najuspešnejših jeseniških športnikov v njemu najljubši padalski panogi - paraskiju. Zbral je osem medalj s svetovnih prvenstev, od tega tri moštvene naslove svetovnega prvaka. Zapored! En naslov najboljšega na svetu si je nadel med posamezniki, sledil pa mu je letošnji naslov viceprvaka. Vrhunsko, če ne še bolje označeno: impozantno. Paraski, ki je kombinacija veleslaloma in skokov s padalom na cilj, je na italijanskem nebu in snegu v Predazzo Bellamonteju pospremil v športno upokojitev Gorazda Laha - Nitko. Za popolno gostoto zapisanega je treba dodati še to: Nitka je pred zadnjo serijo le za nekaj centimetrov zaostajal za Nemcem Reinholdom Heiblom. Medtem ko je Slovenec stiskal pesti za dobre vremenske razmere, se je Nemcu ob začetku sneženja okoli poldneva začelo smejati do ušes: finalna serija je odpadla in tako je postal najboljši na svetu. Redki bi stavili svoj mesečni zaslužek nanj, večina bi položila stavo na Laha.

Prekleto sneženje. Toda športna usoda je včasih kruto porogljiva, a se Nitka zaradi tega ni preveč sekiral: »Glavni cilj je bil moštveni uspeh, kar smo seveda dosegli. Po veleslalomu, ki je bil pravi FIS, smo vedeli, da lahko posežemo po prvem mestu. Serije dobrih skokov nismo prekinjali in tako izpolnili zastavljeno, uspeh posameznika pa je bil podrejen moštvu. Tako smo navajeni delati vsi, od samega začetka formiranja slovenske izbrane vrste v paraskiju,« je povedal štabni vodnik, ki je v tej atraktivni zimski disciplini, ki so jo izumili švicarski gorski reševalci, pristal po poškodbi kolena na treningu klasičnega smuka, tik preden je napolnil dvajset let. »Prav zaradi kolena grem zdaj v paraski upokojitev, saj je bilo na koncu tekmovanja v smučarskem delu veliko že kot lubenica. Ostale bodo druge padalske discipline in kakšen skok za dušo, recimo hitrostni skok.« Njegov osebni rekord trenutno znaša 496 km/h in za svetovnim zaostaja le za pičlih 15 km/h. Štiriintridesetletnik je v vsaki sezoni opravil s padalom od 800 do prek tisoč skokov: »Psihofizične obremenitve so velike. Včasih na treningu delamo po 14 skokov na dan, z različnimi obremenitvami, vse pa se odvija pri hitrostih prek 300 km/h.« Strah? Negotovost? Tega pri njem ni najti, vsaka beseda je odločna, odrezava in predvsem dobro merjena. Pretvarjanja, predvsem pa improvizacije ni v njegovih stavkih, tako kot pri padalu. Napaka je le ena, in če vemo, da še nikoli nihče ni ostal tam gori ... V svoji karieri je trinajstkrat odpiral rezervno padalo: »Prvič, ko sem odpiral rezervno padalo, je bil hud adrenalin. Kolena so bila mehka, roke so se tresle. Enkrat je bilo res kritično. Uspelo se mi je rešiti v zadnjem hipu, saj se mi je rezerva odprla na sto metrih. Bil je 25. maj 1998.« To je bil njegov drugi rojstni dan.