Sedmica: Tavzesove pravljice

Bom začela, kot se začenja večina pravljic, v katerih živijo kralji in kraljice, princi in princeske. Pred davnimi, davnimi časi (točneje, 8. maja 1997) je poslanec Samo Bevk takratni vladi predlagal, naj sprejme uredbo, s katero bi v deželici na sončni strani Alp zmanjšali onesnaženje okolja in vesolja, ki ga Slovenija povzroča s prekomerno nočno osvetlitvijo mest, vasi, avtocest, pokopališč, kulturnih spomenikov, propagandnih sporočil in tako naprej. Štiri leta se je Bevkova pobuda kresala v javnosti, nakar je odbor državnega zbora za infrastrukturo in okolje (7. maja 2001) vladi naložil, da sprejme uredbo, ki bo upoštevala mnenja in predloge strokovne javnosti. Do zdaj se ni zgodilo nič. Pravzaprav se je zgodilo nasprotno od pričakovanega, saj je v preteklih desetih letih Slovenija postala druga najbolj osvetljena država v Evropski zvezi. Prva je Belgija.

Ves ta čas ima na ministrstvu za okolje in prostor zadevo v rokah državni sekretar Radovan Tavzes, magister fizike. Drži, da je gospod sekretar zelo dejaven, saj je na temo svetlobnega onesnaževanja do zdaj napisal kar triindvajset različnih uredb, da ne rečem pravljic. Problem je, ker je ena različica uredbe slabša od druge. Najslabša pa je zadnja, tako imenovana velikonočna, saj je nerazumljiva celo znanstvenikom, da električarjev niti ne omenjam, prava katastrofa te uredbe (ki naj bi jo vlada sprejela v prihodnjih štirinajstih dneh) pa je, da dopušča celo povečanje že tako pretirane svetlobne onesnaženosti. Da se razumemo. Nihče od ministrstva za okolje in prostor ne zahteva, da mora Slovenijo ponoči zatemniti in jo vrniti v srednji vek. V osnovi je problem rešljiv zelo preprosto, in sicer tako, da svetlobe s primernimi svetilkami ne usmerjamo v vesolje, pač pa na zemljo, se pravi, v tla.

V čem je pravzaprav hec pretirane osvetlitve nočnega neba nad Slovenijo? V varnosti cestnega prometa? V preprečevanju nočnih ropov in napadov na državljane? Ne in še enkrat ne. Med nočno osvetlitvijo cestišča in prometno varnostjo ni prav nobene zveze. Če bi bila, potem Slovenija (in Belgija) ne bi bila na vrhu po številu prometnih nesreč v Evropi. Če vlado v resnici skrbi varnost ljudi na cesti, potem naj – namesto da postavlja kandelabre – zgradi pločnike in kolesarske steze. Nobene zveze ni niti med (pretirano) osvetlitvijo, recimo, mestnih ulic in varnostjo sprehajalcev. Če bi bila, potem število kriminalnih dejanj, ki se zgodijo ponoči v Sloveniji, ki je, kot rečeno, čedalje bolj osvetljena, ne bi naraščalo, pač pa upadalo. Kateri duši, denimo, koristi nočna osvetlitev pokopališča? Živi zagotovo ne, saj jo ob treh ponoči težko najdemo na kraju zadnjega počitka. Prvo vprašanje torej je, komu v prvi vrsti koristi razkošna in pretirana osvetlitev nočnega neba nad Slovenijo. Tistim, ki imajo od tega neposredno korist. In prav ti koristoljubneži po mojem mnenju vplivajo na to, da uredba, ki bi omejila svetlobno onesnaževanje in našo potratnost, niti po desetih letih ni sprejeta. Stroške za nočno potrato, pa, kajpada, plačamo davkoplačevalci.