Doma si že v veži sezujemo čevlje

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: GG Plus / petek, 20. april 2007 / 06:00

"Triglavski narodni park je namenjen obiskovalcem. V njem se mora vsak počutiti doma, a doma si že v veži sezujemo čevlje in poskrbimo, da nam je bivanje prijetno in lepo," slikovito pravi Jože A. Mihelič, dobitnik letošnjega Steletovega priznanja za izjemna prizadevanja pri popularizaciji narave in kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.

»Čut do narave sta mi privzgojila moja starša, oba učitelja. Oče, ki je bil po duši »hribovc«, si je vedno želel, da bi poučeval v kakšnem manjšem hribovskem kraju. Želja se mu je izpolnila po drugi svetovni vojni, leta 1946, ko je – enako kot tudi mama - dobil službo v Bohinjski Bistrici. V otroških letih smo veliko hodili v hribe, redno vsak konec tedna. Takrat mi je bilo to sitno, raje bi se igral s svojimi vrstniki, a proti koncu osnovne šole mi je vse bolj ugajalo in sem začel posnemati starejšega brata Tineta, ki je bil tedaj že alpinist.«  Jožeta so gore prevzele, od mladih nog se ukvarja z alpinizmom, gorništvom, s turnim smučanjem in s fotografijo. V Alpah je preplezal številne prvenstvene smeri, veliko ima tudi ponovitev in zimskih vzponov. »Turno še zmeraj smučam, tudi kakšno petico še splezam,« pravi. Po končani srednji šoli se je vpisal na fakulteto za šport, na njegovo odločitev je pomembno vplival dobri prijatelj Iztok Belehar iz Kranja, s katerim sta skupaj plezala. Kot profesor športne vzgoje je Jože služboval na različnih srednjih šolah, bil je tudi direktor Ski hotela na Voglu, pred osemnajstimi leti se je kot odlični poznavalec Julijskih Alp in fotograf zaposlil v Zavodu Triglavski narodni park, kjer vodi službo za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo in ureja glasilo Svet pod Triglavom.

Nekaterim so gore le telovadnica

Naravo, njene vrednote, kulturno dediščino in kulturno pokrajino predstavlja na predavanjih, na tematskih razstavah, na fotografijah in fotografskih razstavah, na organiziranih vodenjih po parku …« Če greš malo po svetu, kaj hitro ugotoviš, da je naša narava izjemno lepa in da nikjer na svetu ni takšnih jezer, kot so v Dolini Triglavskih jezer, da so naši gozdovi lepši kot drugje, da je tudi cvetje pri nas bolj pisano …,« pravi in poudarja: »Ljudem je treba kazati lepo in vzbujati zanimanje za lepo, ne pa jim prikazovati samo primerov uničene ali razvrednotene narave. Nekateri se znajo obnašati v naravi, v parku, pravzaprav je to postal že njihov način vsakdanjega življenja, drugi, žal, še ne. Med obiskovalci tudi hitro ločiš, kdo doživlja gore in kdo jih ima le za telovadnico, v kateri se z avtom najraje pripeljejo čim višje, nato pa zdirjajo na vrh.«

Vnučka vplivnejša od policaja

Jože se je raziskovalno poglobil v delo in življenje dr. Albina Belarja, naravoslovca, seizmologa, izumitelja in idejnega pobudnika za ustanovitev Triglavskega narodnega parka, ki je že v prvih letih dvajsetega stoletja predlagal tedanji deželni vladi ustanovitev zavarovanega območja v Dolini Triglavskih jezer. Na osnovi zbranih gradiv je pripravil o Belarju številne članke in stalno razstavo v informacijskem središču TNP-ja v Trenti, sodeluje pri pripravah za izdajo knjige, navezal je tudi stike s sorodniki v Združenih državah Amerike. Na njegovo pobudo so postavili spominsko obeležje pred nekdanjo Belarjevo vilo v Podhomu in znamenje sv. Miklavža z Belarjevo pesmijo ter začeli prirejati že tradicionalne Belarjeve naravoslovne dneve na Soški naravoslovni učni poti v Trenti. Na teh dnevih se vsako leto zbere več sto osnovnošolcev, ki v okviru orientacijskega pohoda prehodijo del učne poti. Na posameznih točkah se seznanijo z naravo, delom in življenjem domačinov, obiščejo informacijsko središče TNP – Dom Trenta in pripravijo še skupno otroško razstavo. »Z Belarjevimi dnevi želimo doseči, da bodo otroci svoj park znali razumeti, upravljati in predvsem imeti radi. Z mladimi je treba delati predvsem zato, ker vzorce obnašanja najbolje prenašajo na starše in na druge, s katerimi so v stiku,« pravi Jože in dodaja: »Če me opomni vnučka, mi bolj seže do srca, kot če me opozori policaj.«

Miheličeva zamisel so tudi delavnice za osnovnošolce o spoznavanju in ohranjanju kulturne dediščine planinskega pašništva v Julijskih Alpah, na katerih se otroci učijo izdelovati lesene predmete, povezane s pašništvom, obiskujejo pašne planine in pripravljajo razstave izdelkov. Del dediščine so tudi razne zgodbe in pripovedke, osnovna je o Zlatorogu. Jože po zgledu legendarnega fotografa Jaka Čopa pripoveduje Pravljico o Zlatorogu po šolah, kot idejni vodja sodeluje pri lutkovni predstavi Krivopetnice in Zlatorog, ki jo uspešno prikazuje gledališka skupina iz Trente. »Žal mi je, da se v Sloveniji ni prijel Aškerčev Zlatorog, ki je bistveno lepši od Baumbachovega,« pravi Jože, ki še vedno upa, da se bo »našel« slovenski pesnik, ki bo poskrbel vsaj za boljši prevod nemške pesnitve.

Triglav je kralj, Triglav je car

Jože dobro pozna Triglavski narodni park, a tudi v parku so kotički, kamor najraje zaide in kjer se najbolje počuti. »V Bohinju se počutim kot doma, bohinjske gore so mi svetinja. Velikokrat grem na Pihavec, kjer je omagalo srce brata Tineta. Za plezanje so mi najljubše gore v dolini Vrat in Zadnjice. Zadnje čase veliko zahajam v zahodne Julijce, kjer je manj obiskovalcev in še bolj pokonci so postavljeni,« pravi in dodaja, da so gore tudi najpogostejši motiv na fotografijah. Zelo rad fotografira cvetje z razpoznavnim gorskim ozadjem in motive s Triglavom v ozadju. »Triglav mi ne pomeni kaj več kot druge gore, a vendar je nekaj posebnega. Na svetu je zelo malo gorskih skupin, pri katerih bi bil glavni vrh tako dominanten in opazen že od daleč, kot je pri Triglavu. Triglav je dejansko kralj, mladi bi rekli: Triglav je car. Ko sem pripeljal nemškega gosta v dolino Vrat, je ob pogledu na gore le vzkliknil: »Brutal schön! Brutalno lepo!« Pri izobraževanju in naravovarstveni vzgoji, kar je glavno Miheličevo delo v parku, se rezultati dela vidni šele v daljšem obdobju. »Prepričan sem, da naše dosedanje delo ni bilo zastonj. To se kaže tudi pri reakciji javnosti ob nekaterih spornih posegih v prostor,« pravi Jože in poudarja, da je izobraževanje ena najpomembnejših dejavnosti parka. Tudi naravovarstveni nadzorniki niso samo nadzor, ampak so predvsem »potujoča informacijska točka«.