A bo spet ta suša!?

To nedeljo je Dan Zemlje 2007. Priložnost za premislek o tem, kar se nam Zemljanom obeta: enim bolj, drugim manj, mnogim še več slabega, nekaterim tudi kaj dobrega? Enim še več suše, lakote in žeje, drugim "raj na zemlji"?

Zemljino ozračje se ogreva, obetajo se dramatične podnebne spremembe. O tem, da je res nekaj na tem, ne pričajo le alarmantni medijski odzivi, pomenljivo je, da so se po opozorilih strokovnjakov naposled zganili tudi pregovorno neobčutljivi politiki. V Bruslju se ravno na dan izida tega pisanja končuje mednarodna konferenca skupine ZN o podnebnih spremembah (IPCC – Intergovernmental Panel on Climate Change), vodilni klimatologi tega sveta bodo ob tem objavili svoje poročilo. Topljenje himalajskih ledenikov naj bi povzročilo katastrofalne poplave in migracije milijonskih množic. Topljenje arktičnega in antarktičnega ledu pa dvig gladine oceanov za več metrov – kar bo katastrofa za tiste predele obalnih mest, ki ležijo komaj kak meter nad morjem. V širnih območjih na robu sedanjih puščav pa bo še več suše in še več lakote, divjali bodo silni viharji … Bog daj, da ne bi bilo tako hudo! V kampanjski podnebni paniki me je prijetno presenetil članek, ki ga je napisal publicist Nikolaj Pečenko (v Mladini, 14. aprila 2007) in v njem razložil svoj »nekoliko drugačen pogled na podnebne spremembe«. Te so na Zemlji že od nekdaj. Ko je pred tisoč leti Viking Erik Rdeči pristal na jugu Grenlandije, ji je dal njeno sedanje ime – Zelena dežela – ker je bila takrat veliko bolj prijazna kot danes. Res je, da bodo spričo podnebnih sprememb nekateri deli planeta postali še manj primerni za bivanje in kmetovanje. Zato pa bodo za enake namene postala nadvse ugodna širna območja Sibirije in severne Kanade. Prav tu so v zemlji že večkrat našli globoko zamrznjene mamute – kar priča, da je bilo tudi tu nekoč že bistveno topleje. In ne nazadnje: za človekovo stalno prebivanje bo postala primerna tudi – Antarktika.

Ljudje smo komodni in ujeti v svoje navade. Podnebje, ki ga v svojem kratkem življenju preživimo, doživljamo kot edino možno ali celo kot idealno, najboljše od vseh možnih. Tako se zdaj sprašujemo, »kaj bo, če bo …«? Nič pa ne naredimo, da bi se na spremembe pripravili. »Morda kdo v Sloveniji dela načrte za namakalne sisteme, ki bodo omogočili uspešno kmetovanje v spremenjenih okoliščinah? Dela kdo poskuse s poljščinami, ki bodo pri nas najbolj ustrezale toplejšemu podnebju? Upošteva kdo pri načrtovanju zgradb večje hitrosti vetrov, kot se pojavljajo sedaj? Ali pri načrtovanju stanovanjskih sosesk visoke poletne temperature?« To so prava vprašanja, ugotavlja Pečenko in odgovarja: »Bojim se, da ne.«

Tudi na Gorenjskem je bilo že kdaj precej drugače kot sedaj. Pred okoli 50.000 leti denimo, ko so neandertalci v Matjaževih kamrah (južno od Žirov) v najbrž najstarejši nam znani gorenjski hiši, dočakali usodni poledenitveni sunek. Dr. Peter Petru, arheolog in eden od avtorjev Zgodovine Slovencev (1979), je tedanjo slovensko krajino rekonstruiral, kot sledi. »V tem času so zaradi znižane temperature nastali veliki ledeniki v naših gorah. Vso Koroško, Savsko dolino do Radovljice, Soško dolino do Mosta na Soči, Savinjsko dolino do Solčave, pobočja Pohorja in Snežnika sta prekrivala večni sneg in led. Tudi na območjih, kamor ledeniki niso segli, je bilo čutiti vpliv zmrznjenega sveta. Velika sprememba podnebnih razmer je vplivala na upad gladine morja; ob najhujših poledenitvenih sunkih je bila severna obala Jadrana pri Šibeniku. Ostrim podnebnim razmeram se je prilagodilo tudi rastlinstvo. Prostor pred ledeniki je bil brez drevja; v notranjosti Slovenije so po vzpetinah prevladovali lišaji in mahovi, po dolinah travnata tundra s pretežno pelinu podobnimi vrstami bilk. Šele v južni Sloveniji je poganjalo nizko boričevje in so rasle osamele breze. Med redkimi živalmi so bili severni jelen, snežni in planinski zajec, alpski svizec, hermelin, na obrobju jamski medved itd., torej večinoma majhni primerki, ki so v zakrnelem rastlinstvu našli možnost za preživetje.« Neprijazno, mar ne! V Beli krajini so bile že takrat breze, na Gorenjskem pa le lišaji in mahovi in grenke pelinove bilke …

Kaj pa v bližnji prihodnosti? Nas lahko poleg suše in vetrov doleti tudi kaj dobrega? Zime bodo bolj mile, stroški za ogrevanje nižji, za pluženje jih sploh ne bo. O smučariji bomo lahko le sanjali in o spominih nanjo nostalgično prepevali in poskakovali v polkah. Glavna plaža bo v dolini Triglavskih jezer – če ne bodo presahnila; v Blejskem bi mogoče plavali povodni konji, v Savi pa krokodili – če ne bi bilo Gorenjcev, ki bi te neprijazne živali pravočasno postrelili. Če bomo znali poskrbeti za vodne zbiralnike in namakanje, bo na naših vrtovih raslo obilo sočne in zdrave sredozemske zelenjava in sadja. In kar bo višek podnebne spremembe: na sončni strani Alp bo vse polno vinogradov! Katere bodo najbolj primerne vinske sorte – tega res še ne vem … Kakorkoli že: če bodo spremembe, ne bodo le na slabše.