Železniki skozi čas 1

Spomini, kronika in zgodovina

S sledečim opisom kraja bi rada iztrgala pozabi nekaj dogajanj in ljudi, ki so v stoletjih krojili usodo največjemu kraju Selške doline, rodnim Železnikom. Upam, da se bo nekoč rodil zgodovinar po vzoru Pavla Blaznika tudi za Železnike, ki je zbral in zapisal veliko arhivskega gradiva iz Škofje Loke. Večstoletna zgodovina zlasti kovaštva je opisana in raztresena po različnih knjigah in arhivih v krajih Škofja Loka, Ljubljana, Gradec, Dunaj, Trst, Benetke itd. Opisovali so Valvasor, Haquet, Müllner, Blaznik itd. Krajevno zgodovino so opisovali tudi številni domačini intelektualci kot na primer dr. Blaž Crobath, dr. Anton Globočnik, številni Levičniki, Anton Koblar kranjski dekan, dr. Anton Dermota, nadučitelj Josip Primožič, dr. Joško Boncelj, dr. France Koblar, posredno tudi oba Tuška – dr. Miha in prof. Ivan iz Megušnice in še več drugih.

Nekoč je bilo ustno izročilo domačinov v Železnikih zelo živo in se je prenašalo skoraj v vsaki hiši iz roda v rod. Danes je premešanost prebivalstva in naseljevanje »tujcev« ter nezanimanje mladega rodu povzročilo, da vedenje o starih Železnikih zamira. Pričujoči zapiski bi radi samo malo osvetlili in poživili spomin na včasih lepe in drugič težke čase stoletnih Železnikov. Naselitev Železnikov se je začela neugotovljenega leta v 13. stoletju. Kraj je bil prvič omenjen v listinah leta 1348, povzdignjen v trg leta 1575 in leta 2006 skupaj z vasjo Češnjica imenovan za mesto. V novi Jugoslaviji so bili trgi ukinjeni in po več stoletni tradiciji trga so bili Železniki degradirani v vas.

Leta 973 je nemški cesar Oton II. podaril freisinškemu škofu Abrahamu kot zemljiško posest z vsemi pravicami del Selške, nato celotne in naslednje leto še Poljanske doline. V okolici bodočih Železnikov so kasneje odkrili večje količine železove rude. Brižinski škofje so zaslutili dobiček z izkoriščanjem rude, zato so naselili v bodoči kraj Železnike odlične furlanske kovače. Po letu 1975 sem se dogovarjala z mladim tržaškim razumnikom J. P., da bi preiskal arhive v Palmanovi in dobil točno letnico poselitve Železnikov. Dokumente je iskal tam, od koder so ga napotili v Pordenone. Tam je izvedel, da je Beneška republika že pred razpadom prenesla vse dokumente iz svojega področja v Benetke, nekatere kasneje tudi v Rim. Iz redkih dosegljivih podatkov je ugotovil, da so se v Železnike priseljevali posamezniki iz okolice Palmanove še do konca 17. stoletja.