Velike moči male vijolice

Besedilo: Pavla Kliner
Kategorija: Nasveti / torek, 17. april 2007 / 06:00

S pomladjo nas razveselijo prve rožice, tudi najbolj drobcena med njimi - dišeča vijolica (Viola odorata). Kdo bi si mislil, da ta plahi, omamno dišeči cvet v sebi skriva tolikšno zdravilno moč.

Simbolika vijolice

V starem veku je vijolica veljala za sveto cvetlico. Med prazniki na čast Saturnu so ljudje nosili na glavah venčke iz vijolic. Z njo so častili tudi Pana, mogočnega boga Narave in Življenja. Za Grke je bila dišeča vijolica simbol rodovitnosti. Rimljani so radi segli po vijoličinem vinu in jo mešali v vse sorte ljubezenskih napojev. Ker njen zapeljivi vonj zbuja močna čustva, je dišeča vijolica postala rastlina Venere in Afrodite. Ti sta se spoznali na ljubezen in si z vijolicami utrli pot v mnoga srca. V krščanstvu predstavlja vijolica ponižnost in skromnost, zato je včasih tudi simbol Jezusa ali Marije.

Njena zdravilnost skozi čas

Kako pa je bilo z njeno zdravilnostjo? Homer omenja, da so v Atenah z vijolico »umirjali jezo«, Plinij pa je priporočal nošenje venčkov iz vijolic proti glavobolu in omotičnosti. Sam Hipokrat, oče medicine, je priporočal vijolico proti boleznim glave, posledicam pijančevanja, motnjam vida, melanholiji, pretiranemu izločanju žolča in prsnim vnetjem. S to ljubko rožico so v srednjem veku zdravili skoraj vse, od vnetja v grlu in obolenj dihal in srca do pivskega mačka. Veljalo je celo, da je z vijolicami mogoče zdraviti raka. Veliki arabski modrec Mešue jo je priporočal kot zdravilo zoper angino, nespečnost in jetrne bolezni. Ta spomladanska cvetlica pa je bila kot zdravilo za dihala zelo v čislih tudi pri velikem zdravilcu Sebastianu Kneippu. V naših Arznejskih bukvah o fijolicah zasledimo tudi nasvete, kot so: Fijolce duhat – prežene pijanost! Kterga gerlo boli, naj fijolce kuha in vode gergla, bo nehalo!

Vijolica prežene pijanost, strah, histerijo …

Dandanes lahko iz dišečih vijolic naredimo vse, od obkladkov in čajev, sirupov, tinktur in celo piškotov. V »mestu vijolic«, francoskem Toulousu, pa iz njih izdelujejo še bombone, marmelado, praline ... V zdravilne namene uporabljamo vijolico zlasti za pospeševanje izkašljevanja in pri suhem kašlju. Draži sluznice, da proizvedejo več izločka, ki ga lažje izkašljamo. Zaradi saponinov in sluzi, ki jih vsebuje, se zelo obnese pri katarjih dihal ali pri vnetjih žrela kot grgralo. Poparek iz zelišča dišeče vijolice bo odprl dihalne, pa tudi prebavne poti. Če želimo pozdraviti prehlad, pa se odločimo za poparek iz cvetov. V primeru, da želimo pregnati pijanost, ni potrebno kuhati kakšnih čajčkov, dovolj naj bi bilo že, da vijolice vonjamo. Za vijolico velja, da je dober diuretik in pospešuje potenje. Obnese pa se tudi pri zdravljenju težav s kožo, denimo pri mozoljavosti in aknah, kožnih ekcemih, luskavici, razdraženi koži in vnetjih kože. Poparek iz cvetov uporabimo tudi za umivanje in za obloge pri omenjenih kožnih obolenjih. V ljudski medicini jo radi dodajajo čajnim mešanicam, ki čistijo kri. Velik ugled pa ima predvsem kot rastlina, ki ukroti želodčne in črevesne tegobe. Kadar se preobjemo, nas napadajo vetrovi, nas močno črviči in napenja, je rešitev v poparku iz vijolic. Ta bo dobro del tudi pri ledvičnih boleznih, proti vnetjem in revmatizmu. Če vanj namočimo vato, ki jo nato polagamo na oči, bo zdravil očesne bolezni in utrujene oči. Čaj pa naj pijejo tudi ljudje, ki slabo spijo, so napeti, razdraženi, histerični, jih daje glavobol, hipohondrija ali jih je strah. Vijolica ima namreč odlične pomirjevalne učinke, hkrati pa človeka tudi okrepi. Čaj iz vijolic lahko pijemo pomladi v obliki prečiščevale kure. Iz telesa bo odstranil strupene snovi in pomagal pregnati mozolje. Pijemo ga lahko kot poparek iz dveh žličk zeli ali cvetov na skodelico čaja ali kot preliv z mrzlo vodo, ki naj stoji osem do deset ur. Najbolje, da vijolice namočimo čez noč in napitek spijemo zjutraj.

Vse sorte vijolic

Povejmo še, da obstaja nešteto vrst vijolic, ki imajo podobne zdravilne lastnosti. Nekatere imajo zgoraj tri, spodaj pa dva lista (dišeča vijolica, hribska vijolica, bela vijolica, pasja vijolica ...), nekatere zgoraj štiri liste, spodaj pa le enega (divja vijolica ali mačeha, njivska vijolica ...). Po katerikoli že bomo segli, telo in duša nam bosta hvaležna. Naše nosnice pa bo gotovo najbolj požlahtnila dišeča vijolica. Zdaj je torej čas za dišeče užitke – pot pod noge in veselo v »fijolice«! Nikar pa ne pozabimo - nabirajmo zmerno in z občutkom!