Poljakinja na Gorenjskem
"Študij slovenščine sem pravzaprav izbrala po naključju, a danes sem zaradi svoje izbire zelo srečna. Imela sem zelo zanimivih pet let življenja ...," pravi Magda, ki že pol leta živi v Sloveniji.
Magda je mlada Poljakinja, ki že pol leta živi pri nas, v vasici Ovsiše nad Podnartom. Je študentka slovenščine, ki je v Slovenijo prišla kot prostovoljka v okviru Evropske prostovoljne službe - programa Youth (Mladina), ki ga izvaja Movit - zavod za razvoj mobilnosti mladih. Dela z mladimi v okviru programa PUM, ki ga izvaja Ljudska univerza Radovljica. Tekoče govori slovensko in poje v slovenskem pevskem zboru. Vsako nedeljo hodi k maši v vaško cerkvico. Slovenijo spoznava s pomočjo javnih prevoznih sredstev. Vlaka in avtobusa. Kadar vozita … Je dekle, ki se ji je ob osmem februarju zdelo, da bi bila prava sramota, če ne bi šla peš do Prešernove rojstne vasi … Čeprav z upokojenci, ki so edini tam okoli organizirali pohod …
Magdalena in Katarzyna
»Pri nas na Poljskem je navada, da imamo vsi dolga imena. Jaz sem tako Magdalena. A potem jih krajšamo in meni vsi pravijo Magda. Ponavadi ima vsakdo še drugo ime, moje je Katarzyna …,« pripoveduje zgovorna Poljakinja, ki je doma prav sredi Poljske, v mestu Lodz. Pravzaprav se ime mesta napiše drugače, beseda vsebuje kar tri poljske črke, da o izgovarjavi niti ne izgubljamo besed … Kot pove Magda, ima mesto 700 tisoč prebivalcev, zaradi bližine Varšave pa se mnogi mladi izselijo v glavno mesto. »Ime mesta pomeni ladja, čeprav skozenj ne teče nobena velika reka. A legenda pravi, da je bilo nekoč tu veliko malih rek.« Magda je po končani srednji šoli želela študirati tuje jezike, najprej je nameravala izbrati madžarščino, na koncu pa je pristala na katedri za slovenski jezik. »Študij slovenščine sem pravzaprav izbrala po naključju, a danes sem zaradi svoje izbire zelo srečna. Imela sem zelo zanimivih pet let življenja in če bi študirala, denimo, ekonomijo, zagotovo ne bi tako uživala.« Že kmalu po začetku študija je med počitnicami prvič obiskala Slovenijo, prek mednarodne izmenjave študentov prišla k nam še drugič, tokrat pa je v naši državi kot prostovoljka in bo ostala kar leto dni. »Na začetku je bilo kar težko. Živim na vasi, v Ovsišah, medtem ko doma živim v mestu. Mučilo me je tudi domotožje, saj doma živim s starši in sestro, pogosto gremo tudi na obisk k babici in dedku. Tu pa sem v stanovanju več ali manj sama in v vasi se je čez zimo zdelo, kot da nikogar ni … No, zdaj je prišla pomlad in se je vse spremenilo, ljudje so prišli ven in z vaščani skušam navezovati stike. Pozdravim enkrat, dvakrat, pa steče pogovor … Pri navezovanju stikov pa mi pomaga tudi dejstvo, da sem verna in da hodim v cerkev, kjer sem spoznala nekaj ljudi.« Zanimivo je, da Magda poje tudi v Pevskem zboru Lipnica. »Znam slovensko, tako da ni težav, pripravljamo pa tudi izvirno poljsko pesem in eno kitico bomo zapeli v poljščini,« pravi sobesednica, ki doma na Poljskem poje v židovskem pevskem zboru, kajti židovska kultura jo, kot pojasnjuje, zelo zanima.
Razlike in podobnosti
Magda je tako kot večina Poljakov zelo verna. Tako redno hodi k maši v vaško cerkvico na Ovsišah. Tudi pri liturgiji opaža kar nekaj razlik v primerjavi s Poljsko. Predvsem so cerkve na Poljskem običajno polne vernikov, medtem ko v Sloveniji maše niso tako dobro obiskane. Magda tudi opaža, da v cerkvi (vsaj na Ovsišah) pri maši ljudje ne klečijo, medtem ko je pri njih doma to še navada. »A to je zdaj moja fara in se moram prilagoditi,« pravi. Manj razlik je Magda opazila pri hrani. »Hrana v Sloveniji je kar podobna kot pri nas Poljskem. Razen kisle solate! Kisle solate ne jem! Pri nas za solato ne uporabljamo ne olja ne kisa! Zeleno solato jemo s kislo smetano …« Sicer pa je, kot dodaja, hrana kar podobna, edino potice na poznajo Poljaki. In bureka, ki pa tako ali tako ni slovenska jed … Je pa res, še dodaja, da Poljaki pojedo veliko več mesa kot Slovenci. »Pri nas je meso na mizi čisto za vsako kosilo. Razen ob petkih, ko je post in jemo ribe …« Kaj pa primerjava Slovencev in Poljakov? Magda pravi, da so Slovenci verjetno bolj zaprti kot Poljaki. »Mi veljamo za zelo gostoljubne ljudi. A nimamo navade hoditi v gostilne na kavo. Vabimo se domov, ob tem pa vedno ponudimo kavo ali čaj. Popijemo namreč veliko pravega čaja.« In učenje slovenščine? »Za Poljake slovenščina ni preveč težavna. Razen dvojine, besednega reda in naglasa,« odgovarja sobesednica, ki zares govori lepo slovenščino. Tako jo pogosto vprašajo, s katerega konca Primorske prihaja …
Težave z javnim prevozom
Sicer pa je Magdi Slovenija zelo všeč. Zlasti Gorenjska, saj ima zelo rada hribe. »Slovenija je majhna, a ima vse, morje in gore. Zelo lep je kras, Dolenjska. Poseben značaj deželi dajo cerkvice na hribih. In kozolci.« Je pa Magda omenila nekaj, česar Slovenija v primerjavi s Poljsko nima – velikih, med seboj povezanih jezer, po katerih je mogoče jadrati. In pa samotnih peščenih plaž, ki so značilne za Baltik. Je pa Magda ob prihodu k nam pričakovala, da si bo lahko ogledala še več znamenitosti. »A nimam avta in še sanjalo se mi ni, da bodo take težave z javnim prevozom. To je za prostovoljca, kot sem jaz, res težko. Čas za oglede imam samo ob vikendih, takrat pa je vlakov zelo malo, avtobusi pa sploh ne vozijo!« Za slovenski kulturni praznik je tako želela iti na pohod v Vrbo. Organizirali so ga kamnogoriški upokojenci. Pa kaj, šla bi z njimi! A je ugotovila, da z Ovsiš do Kamne Gorice sploh ne more priti, saj čez vikend sploh ni nobenega avtobusa! In tako je pač morala ostati doma …
Srce jo vleče na Poljsko
Magda je v Sloveniji že šest mesecev, ostala pa bo še štiri, do konca avgusta. Načrtuje, da bo po vrnitvi domov na Poljsko začela pisati diplomo, potem pa jo čaka iskanje službe. Pred časom je premišljevala, da bi službo skušala najti v Sloveniji, a se je zgodilo, da je tik pred odhodom v Slovenijo spoznala fanta in ... Srce jo vleče nazaj na Poljsko. Bi pa z veseljem sprejela delo za kakšno od slovenskih podjetij, ki poslujejo s Poljsko. Je pa tudi odločena, da bo v Slovenijo še prišla. Upa, da bo uspela prepričati svojega fanta in bosta prišla skupaj. In si deželo, v katere imenu je ljubezen, ogledala z roko v roki.