Fant, ki je rasel s Sončkom

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
sobota, 14. april 2007 / 06:00

Gorenjsko društvo za cerebralno paralizo, iz katerega je nastala zveza Sonček, je pred kratkim praznovala 30-letnico svojega dela. Njegov član je tudi Andrej Mrak.

Gorenjsko društvo je nastalo leta 1976, sedem let pozneje je bilo skupaj z mariborskim pobudnik za nastanek krovne zveze, ki se danes imenuje Sonček in v 15 regijskih društvih združuje več kot štiri tisoč ljudi s cerebralno paralizo. Ustanovitelji so bili starši, ki so želeli svojim otrokom s cerebralno paralizo omogočiti življenje, čim bolj podobno ostalim vrstnikom, in strokovnjaki, ki so se s temi otroki ukvarjali zlasti v zdravstvu. Prvi predsednik gorenjskega društva je bil Kranjčan Adolf Mrak, njegov sin Andrej je bil namreč rojen s cerebralno paralizo. Danes je Andrej Mrak odrasel moški z uspešnim poklicnim in srečnim družinskim življenjem. Pot do njiju pa zaradi cerebralne paralize, ki že vse življenje ovira njegovo gibanje, govor in še kaj, nikakor ni bila lahka. Andrej je fant, ki je tako rekoč odraščal skupaj s Sončkom, slednji je nastal zaradi potreb ravno takih ljudi, kot je on, razvoj društva je sledil in bil aktiven del njihovega razvoja.

Danes je samoumevno, da so otroci s posebnimi potrebami vključeni v redno šolanje. V času Andrejevega otroštva ni bil tako. Malo šolo in osemletko je leta 1984 končal v zavodu za invalidno mladino v Kamniku. Potem se je vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je bil prva lastovka in je bilo jasno, da bo moral enakovredno tekmovati s svojimi vrstniki. Enako je bilo tudi pozneje, ko se je vpisal na Fakulteto za organizacijske vede in jo končal leta 1993. Zadnje leto šolanja je napisal knjigo Drugačen od drugačnih, njegovo in družinsko zgodbo nadaljuje knjiga Drugačen svet, ki jo je napisala žena Ana, imajo pa tudi spletno stran, s katere je razbrati, kje in kako danes živi mlada družina Mrak. V Sončku se je med šolanjem vključil v gledališko skupino Bleščečih šest, ki je od leta 1991 do 1996 odigrala odmevne predstave Rastoče težave in Dnevnik Jadrana Krta, Tajno društvo PGC in celovečerno predstavo Steklena menažerija. Izšolal se je za poklic informatika, ki ga je ves čas privlačil, poleg tega ne zahteva brezhibnih gibalnih veščin. Od leta 1998 ta poklic opravlja na Inštitutu za rehabilitacijo. Kranjčan odtlej tudi živi v Ljubljani, z ženo Ano in tremi otroki, osemletno Urško, šestletnim Mihom in štiriletnim Petrom. Od leta 1996 ima tudi vozniški izpit, v službo pa se rad vozi tudi s kolesom.

V zvezi s kolesom se spomnim pogovora z Andrejevim očetom Adolfom izpred več let. Pripovedoval mi je, da se je Andrej najprej vozil s kolesom, ki je imelo pomožna koleščka, potem pa ga je skušal naučiti vožnje brez njih. To je bilo kar trdo delo in učenje Andreju ni bilo preveč všeč. Ko so mimo bloka hodile sočutne gospe, so se zgražale, kako oče muči ubogega otroka. Toda vztrajnost se je splačala, Andrej se je naučil voziti kolo. In na podoben način, velikokrat brez prizanašanja in ob zavedanju, da kljub invalidnosti zmore veliko stvari, če se le zelo potrudi zanje, se je naučil še marsičesa v življenju. »Od ljudi ne pričakujem in ne maram pomilovanja. Pokazati jim želim, da lahko tudi oseba s prizadetostjo živi normalno življenje. Za takšno življenje je treba malo več truda in volje,« je prepričan Andrej.