Gorski reševalci v društvu

Besedilo: Stojan Saje
sobota, 14. april 2007 / 06:00

Kranjski gorski reševalci so ustanovili svoje društvo. Še naprej bodo sodelovali s planinci, zagotavlja Pavle Oman. Izkušeni reševalec opozarja na nevarnosti v gorah.

Postaja Gorske reševalne službe v Kranju ima že 60-letno tradicijo. Danes je v njej 53 članov. Med 22 najbolj aktivnimi imajo tri reševalce-letalce, dva zdravnika, enega zdravstvenega tehnika, enega minerja snežnih plazov, štiri vodnike lavinskih psov in devet inštruktorjev GRS. Eden od njih je Pavle Oman, ki je aktivni reševalec od leta 1975. V pogovoru je predstavil aktivnost postaje, novo organiziranost v društvu, poglede na profesionalizacijo GRS in dal nekaj nasvetov za varno hojo v gore.

Kaj lahko poveste o vašem moštvu in delu, ki ga opravlja?

»Naš osnovni problem je visoka povprečna starost. Letos smo dobili enega novega člana, pripravnikov pa nimamo. Čas ni najbolj naklonjen prostovoljni dejavnosti. Vedeti je treba, da je za reševalca potrebno dolgo usposabljanje. Najprej moraš biti alpinist, da postaneš pripravnik v GRS. Po treh letih pripravništva lahko narediš izpit. Nato si zrel za reševanje, pri katerem je odgovornost velika. Kranjska postaja GRS pokriva tudi okolico v občinah Šenčur, Cerklje, Preddvor in Naklo. Imamo okrog deset reševalnih akcij na leto, lani pa je bilo tudi več iskalnih akcij. Ob tem imamo več kot dvesto intervencij na smučišču Krvavec. Do najtežjih nesreč gornikov prihaja na Grintovcu, kjer so tudi posledice hude. Ob planincih je med ponesrečenci vse več udeležencev adrenalinskih športov, od jadralnih padalcev do voznikov štirikolesnih motorjev.«

Ste avtor priročnika Osnovna tehnika GRS. Ali kot pisec menite, da je strokovna literatura lahko v pomoč tudi pri zmanjšanju števila nesreč?

»Nesreče v gorah so vedno bile in bodo. Naš cilj je, da jih bo čim manj. Zato se reševalci veliko ukvarjamo s preventivo. Pripravljamo predavanja in prikaze uporabe opreme, spremljamo organizirane izlete in podobno. Veliko nasvetov je moč najti v literaturi. Moj priročnik je namenjen zlasti usposabljanju reševalcev. V množici planinskih vodnikov je vse več takih, ki opisujejo bolj zahtevne poti oziroma brezpotja. Žal ugotavljamo, da to zavede marsikoga, ki tja ne sodi. Brez zadostnih izkušenj je zahajanje v neokrnjen gorski svet lahko nevarno. Vsak mora najti sebi primerne poti v gore, kjer je lahko zadovoljen in varen. Načelo postopnosti je zelo pomembno. Vsako leto je treba začeti z nižjimi vrhovi, si pridobiti kondicijo in šele nato oditi v visokogorje. Začetnikom priporočam spremstvo izkušenih oseb, zlasti gorskih vodnikov. Zanje je boljša udeležba na organiziranih izletih. Zaenkrat ni varno hoditi kam višje brez izkušenj in popolne zimske opreme. Sneg ni sprijet s podlago, vse močnejše pa je tudi sonce, kar je lahko vzrok za proženje snežnih plazov.«

V Kranju ste se reševalci pred nedavnim odločili za ustanovitev svojega društva. To najbrž ne pomeni, da bo povezava s PD Kranj pretrgana?

»Res je, 28. marca 2007 smo imeli ustanovni zbor Društva GRS Kranj. Vodi ga dosedanji načelnik postaje Tomaž Jamnik. Sedaj je tako organiziranih že 15 postaj, ki so članice lani nastale Gorske reševalne zveze Slovenije. Tolmin in Kranjska Gora sta pristopila k zvezi v okviru svojih planinskih društev. Svojo zvezo smo ustanovili zaradi pravne samostojnosti, ki omogoča financiranje reševalnega dela s strani humanitarnih organizacij. To ni nič nenavadnega; gorski vodniki so se odločili za svojo zvezo že leta 1993. Tradicionalne vezi s Planinskim društvom Kranj bodo ostale trdne še naprej. Njihov predstavnik je član upravnega odbora našega društva. S PD Kranj nas bo povezal tudi pisni dogovor o sodelovanju. Enako se bo Gorska reševalna zveza povezala s PZS.«

In kaj menite o profesionalizaciji gorske reševalne službe pri nas?

»Že po nesreči reševalcev na Okrešlju smo pričakovali nekatere spremembe naše službe. Za klasično reševanje niso potrebne. Delna profesionalizacija GRS pa bo nujna za reševanje s helikopterjem, kjer je odzivnost moštva ključnega pomena. Ob zaposlitvi reševalcev na povsem drugih področjih lahko prihaja do težav pri tem. Za profesionalno delo tudi ni nikoli dovolj treninga, za kar pa marsikomu od reševalcev zmanjkuje časa.«