Zelena jama

Med železniško progo in Šmartinsko cesto je Zelena jama. Ime je dobila po več kot 600 metrov široki in več metrov globoki jami, ki je nastala pred letom 1848 z izkopom peska, ki so ga rabili za železniški nasip. Sčasoma je jama ozelenela in dobila sedanje ime. Začeli so jo tudi zasipavati z raznimi odpadki, posebno z odvečnim materialom od gradnje tovarn, ki so rasle tod okoli; Kemična tovarna 1906, Tovarna kleja 1882, leta 1909 pa tudi Kolinska.

Iz druge polovice 16. stoletja je bilo tu zelo znano kužno znamenje, ki je stalo na kraju, kjer je danes Kolinska. Po mnenju nekaterih je bilo to znamenje nagrobni spomenik Ljubljančanom, ki jih je pobrala kuga. Nekdaj je bilo prepovedano kužne ljudi pokopavati okoli cerkva, zato so jih pokopavali daleč proč od središča mesta. Pri kopanju temeljev za Kolinsko so naleteli tudi na človeška okostja, kar potrjuje, da je tu bilo pokopališče. Tudi ob križišču Središke s Tovarniško ulico so naleteli na okostja, za katere pa domnevajo, da so bili to umrli bolniki iz šempetrskega zavetišča za gobavce ali iz šempetrskega lazareta.

Kraj dolgo ni bil poseljen in so ga rabili otroci za igre, nepridipravi za skrivališča, trobentači za vaje, študentje za glasno izgovarjavo tujih jezikov in drugo. Veliko parcel je bilo last Neže Bolta iz Obrij, a jih je po letu 1881 začela prodajati Andreju Trškanu iz Podmolnika (1845-1911). Ta je nakupil tudi druge parcele, jih nekaj let obdeloval, nato pa začel z velikim dobičkom prodajati. Prvo hišo si je tu postavil Janez Grajzer leta 1896. Parcele so kupovali in si tu gradili hiše delavci in mali obrtniki, predvsem pa železničarji. Že med obema vojnama je nastalo tu naselje, ki je ostalo skoraj nespremenjeno do danes. Tu je leta 1924 moščanski župan Josip Oražem, ki je tudi sicer dal občini Moste svoj trajen pečat, postavil elektrarno, in sicer poleg znane gostilne Lasan, ki pod drugim imenom obratuje še danes. Leta 1935 je bila tu dokončana državna meščanska šola, malo naprej na Pokopališki ulici pa je ljubljanska Vincencijeva konferenca leta 1938 začela graditi mladinsko zavetišče in cerkev. Oboje je bilo po vojni spremenjeno v Mladinski dom Titove mladine, sedaj pa je v njem Srednja šola tiska in papirja.