Taktika

Kje pridobiti prednost in se prebiti v ospredje in doseči boljši rezultat? Odgovor se morda skriva v pravilni taktiki, pravi razporeditvi moči in izkoriščanju svojih boljših tekaških lastnosti.

Se zgodi na tekmovanjih, da tekač, ki je morda v slabši telesni pripravljenosti ali še ne v vrhunski formi premaga bolje pripravljenega nasprotnika. S pravilno taktiko. Nekateri tekači denimo niso dovolj vzdržljivi, imajo pa dobro razvito maksimalno hitrost teka in sposobnost hitrega zaključka, kjer bodo lahko zlomili nasprotnikov odpor.

Nemalokrat se na velikih atletskih tekmovanjih zgodi, da npr. pri teku na razdaljah pet ali deset tisoč metrov prvo polovico ali celo še več tekmovalci pretečejo v (zanje) počasnem tempu in nato v zadnjih nekaj krogih tempo narašča do hitrega zaključka ali podaljšanega sprinta v zadnjih 300 do 400 m. Takrat imajo zagotovo prednost tekači, ki imajo dobro razvito maksimalno hitrost teka. Tekači z boljšimi vzdržljivostnimi lastnostmi bi morali proti takim tekom razviti svojo strategijo, pri kateri ne bi prišlo to silovitega zaključka, temveč bi s hitrejšim startom lahko že do zadnjih nekaj krogov na kolena spravili »šprinterje«, ki ne bi zdržali dolgotrajnega hitrega teka. Take taktike se je vedno polotil velikan teka na dolge proge Emil Zatopek, ki je takoj po štartnem strelu stekel na čelo skupine ter potem z uničujočim tempom mlel tekače, ki niso mogli dlje časa držati hitrega tempa in so tako že precej pred ciljem odpadli iz boja za najvišja mesta. Podobno je tekel tudi večkratni olimpijski zmagovalec Lasse Viren, ki mu niso bili po godu sprinterski zaključki tekov, ki se niso začeli prej kot 200 m pred ciljem. Zato je iz rokava stresel nekaj, kar je učinkovalo zoper nasprotnike. Trening je zasnoval vzdržljivostno, pri čemer je dodatno razvil sposobnost, da je kakšen kilometer pred ciljem silovito pospešil in hiter tempo držal do cilja. Kaj se je zgodilo? »Šprinterji« so se mu seveda prilepili za šprinterice, v zadnjih 100 do 200 m pa so začeli odpadati, saj niso mogli več stopnjevati tempa, ker jih je podaljšan sprint že utrudil. Lasse je bil tip tekača z izjemno razvito vzdržljivostjo in hitrostno vzdržljivostjo, nekoliko manj pa z maksimalno hitrostjo. Svoje sposobnosti je poznal do potankosti in jih tako s pridom izkoristil. Posebej se je pripravil na velika tekmovanja in tam rušil rekorde in postavljal nove mejnike tekov na dolge proge.

Vsakdo mora pri sebi spoznati, kje je boljši. Ali mu ustrezajo kratki in strmi klanci, rahli spusti, lahko tudi zavite poti, kjer je bolj spreten in bo pridobil prednost. Tega se naučimo na treningu. Ne čez noč, temveč vztrajno in postopno. Delo je vse.

Sam sem na treningih večkrat preizkušal različne taktike teka. Ugotovil sem, da mi predvsem pri krajših tekmah ustrezajo nekoliko hitrejši starti, da se izognem gneči na startu, takoj zatem pa tempo umirim in nato proti koncu tekme stopnjujem tempo. Se mi je tudi že zgodilo, da sem pridobival v zadnjih nekaj metrih. Pri dolgih tekih taktiko drugače zasnujem. Takrat je start vedno bolj umirjen in skušam konstantno teči proti cilju. Vsak sam pa bo na podlagi nešteto pretečenih kilometrih že zasnoval taktiko, ki mu bo najbolj ustrezala.

Kmalu štartni strel na Gorenjskem pokalu

V nedeljo, 22. aprila, bomo s tradicionalnim 14. Gorskim tekom pod Kriško goro tekači stekli v letošnji Gorenjski pokal v rekreativnih tekih. Tekaško lakoto bomo zagotovo potešili, če že ne takoj, pa bo preko sezone še dovolj možnosti. Tekli bomo po cestah, kolovozih, planinskih stezah, travnikih in se krepili. Vsak zase, vsi v družbi sotekačev, vsi z dobro voljo in vztrajnostjo.