Nominator 244

Besedilo: Gorazd Šinik
Kategorija: Prosti čas / petek, 6. april 2007 / 06:00

Če »prileti« vabilce za v Maxim, znano ljubljansko restavracijo, me spomin vedno odnese v čas osamosvojitvene vojne. Večerjal in pomenkoval sem se s »pomembnim« gospodom, za katerega se je kasneje izkazalo, kako mu je bilo malo mar za Slovenijo. Tokratnega vabila pa sem se razveselil z razlogom, le pretirano všečno sem si rekel, škoda, ker ne gre za Maxim´s de Paris. Zgoraj, v glavi, je pomembnost nakazoval reliefni grb Kraljevine Maroko, spodaj pa je francoski R.S.V.P. (respondez si´l vous plait) naprošal našo dosegljivost in terjal potrditev. »Please respond,« temu rečejo Američani. Na sprejem je povabil medijsko vedno zanimivi Janez Škrabec, tokrat kot častni konzul Maroka, Slovencem priljubljene dežele iz Tisoč in ene noči. Severnoafriška kraljevina je popolno nasprotje Evropi, od katere jo loči čez Gibraltarski preliv le nekaj deset kilometrov. V Al Mamlaku al-Maghrebiji, kot Maroku, 56. državi po velikosti, pravijo Arabci v svojem uradnem jeziku, se ob bogati etnografski zgodovini in spletanju tradicij vzhoda in zahoda, stapljanju severa z jugom, srečujejo muslimanski, krščanski in judovski svet. Pod zdajšnjim kraljem Mohamedom VI. se deželi obetajo reforme in proces modernizacije. Vse to pa je botrovalo, da se je Maroko odločil s kandidaturo potegovati se za mednarodno razstavo, imenovano EXPO, v letu 2012. Korenine razstave segajo v London in v leto 1851, kjer se je zgodila prva svetovna razstava. Zagotovo pa je še vedno najbolj priznan Expo iz leta 1889, ki je za seboj zapustil Eifflov stolp, takrat sporen simbol razstave, danes pa osrednja pariška ikona. Tudi Atomium v Bruslju iz leta 1958 ima podobno zgodbo.

Ob pomoči vedno čedne Mojce Mavec, ki je tudi tokrat odlično povezala dogodek, je zbrane nagovoril častni konzul Janez Škrabec ter razkril namen tokratnega druženja. »Boljšo temo bi v tem koncu sveta težko našli. Na tej obali, v Casablanci, se nista srečala samo Humphrey Bogart in Ingrid Bergman,« je bil slikovit ob zelo pomenljivem nagovoru. In zbudil čustva vsem, ki nam je nepozabni film Casablanca blizu. »Izbor mesta Tenger za gostitelja Expa 2012 bi bil velik korak naprej in spodbudno znamenje ne le za Maroko, temveč za celotno afriško celino in islamsko kulturo,« je menil Janez Škrabec in ob navzočnosti njegove ekscelence Omarja Znibarja, veleposlanika Kraljevine Maroko na Dunaju, povabil k odkriti podpori kandidaturi, za katero se potegujeta še Poljska in Južna Koreja. »Če nam skupaj uspe, bomo imeli čez pet le še en velik razlog več, da del poletnega dopusta preživimo v Maroku,« sta sklenila uradni del sprejema, Mojca pa nas je podučila, da v čarobnem Marakešu zimujejo naše štorklje. Družabni del večera je pospremila maroška glasba ob njihovi okusni kulinarični ponudbi. Seveda pa je bilo zanimivo opazovati prepletanje povabljenih. Zakonca Therese in veleposlanik Kraljevine Nizozemske, nj. eksc. John C. M. Groffen sta nazdravila razpoloženi družbi znanega odvetnika, vedno šarmantnega Petra Čeferina in njegovi spremljevalki, simpatični Riji Čič, dolgoletni »prvi« stevardesi Adrie Airways, ki vedno ve povedati, kdo vse prebira naš časopis pod oblaki. Čudovito je bila videti tudi pravnica Nevenka Črešnar Perger, včasih ministrska svetnica, zdaj svetovalka v mednarodni Activi Group. Med klepetom sem zmotil dva zanimiva in podjetna možakarja, Marka Smoleja, častnega konzula Sejšelov, in Boža Dimnika, častnega konzula Hrvaške, ustanovnega člana Svetovnega slovenskega kongresa ter predsednika Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva. Znanci vedo povedati, da je Božo Dimnik, strasten ribič, učil muhariti celo Brigite Bardot. Da gredo na tovrstnih druženjih skupaj tudi drugače politično misleči, sta dokazovala predsedniški kandidat Lojze Peterle in še vedno predsednikov svetovalec Ivo Vajgl, ki bi lahko bil deležen podobne zgodbe, kot jo doživlja te dneve Jelko Kacin. Z nasmehom se je postavil v krog svetovno prepoznavnih in uspešnih žena. Mateja Bertoncelj iz Godešiča, vešča novinarka Financ, je dopolnila ženski poslovni trio. Tatjana Fink, ambasadorka učeče se družbe in najvplivnejša ženska našega gospodarstva, si je dala nazdraviti ob Danici Purg, legendarni direktorici poslovne šole IECD z Bleda, in Cvetini Rijavec, novi direktorici Ljubljanskih mlekarn, kjer je zamenjala Kranjčana Matjaža Vehovca. Podobno se je pred leti njej zgodilo v ajdovskem Fructalu, kjer jo je zamenjal iz Kranja prihajajoči Dušan Mikuš. Kako gre s »temi« menjavami, natanko ve tudi Zoran Janković. V vlogi prvega v prestolnici je protokolarno počastil dogajanje in se sproščeno zaklepetal s predsednikom uprave Dnevnika Brankom Pavlinom in znanim ter uspešnim odvetnikom Mirom Senico, ki je skoraj že bil častni konzul Monaka, pa se mu je zgodila »politika«. Podobnih razmer v visokem poslu je vajen tudi Sandi Češko, lastnik multinacionalnega podjetja Studio Moderna, ki je pri nas še vedno najbolj prepoznaven po Kosmodisku, Sandi Češko pa že nekaj časa po odkritem sodelovanju s Kučanovim Forumom 21. Sijajno razpoložena in urejena, kot vedno, je bila tudi Žirovka, gostiteljeva žena Sonja Poljanšek Škrabec. Ob arhitektki Elviri Marčeta, družinski prijateljici in lastnici trgovine s prestižno znamko Frette, sta bili tako in drugače medijsko opazni. Kot večer v Maximu, ki zagotovo koristi tudi naši mali in mladi državi. Zdržite današnji post in imejte lep praznik.