Od pesmi do otroških copatk

Lucija Berce sodi med mlajše in živahnejše stanovalce Doma upokojencev v Kranju. Piše pesmi, plete, veze in je v pomoč bolnim in nebogljenim stanovalcem.

Kranj - V dom je prišla pred dvema letoma po rahli kapi, ko ni vedela, kako bo z njenim zdravjem. Pa se je na srečo lepo popravilo in še ne osemdesetletna Lucija ne le, da ni odvisna od pomoči drugih, pač pa celo ona pomaga drugim. Pred najinim srečanjem je bila ravno v skupini za samopomoč, kjer so premlevali velikonočne običaje iz njihove mladosti in govorili o pravkar minulem materinskem dnevu. Uradno se skupina sestaja enkrat na teden, neuradno pa vsak dan ob kavici. Lucija, ki je od vseh v skupini najbolj pri močeh, spodbuja druge, da skupaj zapojejo in se pogovarjajo, velikokrat pa jim pomaga tudi po sobah.

»Ni mi žal, da sem prišla v dom, saj mi je tu lepo. Obžalujem samo, ker je tu veliko bolnih in nebogljenih ljudi, mnogi so zaradi bolezni otopeli in z njimi se žal ne morem veliko pogovarjati. Pogovor je tisto, kar tukaj najbolj pogrešam,« pravi Lucija. Dneve si krajša tako, da spet piše pesmi. Pesnila je že kot otrok in pozneje kot zaljubljeno dekle, v mladosti je tudi objavljala, pozneje pa za poezijo ni bilo več časa. Sedaj ga ima spet in znova se rojevajo pesmi. Lucija je tudi spretna pletilja. Plete copatke za dojenčke in jih skuša tudi prodati, naučila se je tudi vezenja in izpod njenih prstov prihajajo nežne vezenine. Tudi k pevskih vajam hodi in k telovadbi, kadar pa je v domu kratka zabava s plesom, je vedno zraven. »Ko me pri tem fotografirajo, je videti, kakor da se v domu samo zabavam,« se smeje Lucija, ki bi si želela še več dejavnosti, ki bi jo ohranjale pri močeh in razumu.