Selo pri Ljubljani (3)

Klarise so po trinajstih letih odprle samostan v Mengšu, leta 1976 pa so se odselile v Soro. Danes stoji na kraju, kjer je bil del samostana, Kolbejev dom z minoritskim provincialom, v soseščini pa je bencinska črpalka Petrol. V bližini suknarne sta stala grad Weisenstein in cerkev sv. Martina, ki pa sta po propadu suknarne usahnila tudi sama. Sosednjo graščino Selo je dal Anton Malič že leta 1820 v najem vojski. Ta jo je leta 1854 odkupila in v njej uredila žrebčarno. Taka je ostala do razpada Avstro-Ogrske leta 1918, potem jo je prevzela vojska kraljevine Jugoslavije, od nje pa jo je leta 1937 odkupila mestna uprava in v njej uredila Deški vzgojni zavod, kjer so se učili mizarstva, tesarstva, kovaštva in drugih obrti. Med drugo svetovno vojno sta bili v njej nastanjeni italijanska in nemška vojska, pa tudi enote domobrancev, ki so tu imeli tudi zapor. Sem so Nemci leta 1943 preselili večje število duševnih bolnikov iz Studenca, ker so tam napravili vojaški lazaret. Po vojni je graščino prevzela vojska, leta 1969 pa mesto, ki je v njej uredilo prostore za potrebe podjetij. Graščina je sedaj olastninjena. Prav v Selu se je končevala vzhodna proga ljubljanske cestne železnice, ukinjene leta 1958. V naselju Selo, nasproti današnje policijske postaje, je vse do speljave novega mostu čez Ljubljanico na Kajuhovi cesti stala lesena brv, ki je povezovala bregova Ljubljanice. Na otoku na Selu je bil leta 1791 rojen titularni škof Andrej Mešutar, kot eden redkih dotedanjih škofov s slovenskim poreklom. Seljani so med obema vojnama, v današnji Rojčevi ulici, kjer je turistična agencija Burin klub, zgradili Sokolski dom. Med obema vojnama je tedanji, nadvse delavni in zaslužni župan Josip Oražem v Vodmatu in Selu zgradil več kot 130 delavskih hiš, ki so bile zaradi unificiranosti dostopne delavstvu (po ceni od 25.000 do 70.000 din). Še danes so ohranile prvotni videz (Ulica Vide Pregarc in Partizanska cesta) in so tipična gradnja delavskih hiš iz sredine 30. let prejšnjega stoletja. Na Selu sta bili dve gostilni: Pri Bajc in gostilna Pod lipco. Selo ob Zaloški cesti je bilo po vojni dodatno pozidano, ostala pa je lepo urejena graščina, ki si je nadela ime Dvorec Selo. Nekdanje občinsko poslopje občine Lj. Moste - Polje je stalo v Vodmatu, a se po tem kraju nikoli ni imenovalo. Tako so Vodmat popolnoma poistovetili z Mostami, čeprav so kar daleč od njih.