Še dlje od maratona

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 3. april 2007 / 06:00

Še pred nekaj desetletji je veljalo nekakšno nepisano pravilo, da je klasična maratonska (42.195 m) razdalja lahko cilj le vrhunsko pripravljenih tekačev z dolgotrajnimi in obsežnimi pripravami, da se naposled le spopadejo s to epsko atletsko disciplino. Ko je maraton pretekel že skoraj »vsak«, so se pojavili ultra dolgi teki, ki so po dolžini maratonsko razdaljo presegali za dva- do trikrat, zanimanje za tovrstne teke je naraslo in razvoj ultra dolgih tekov je šel dlje in danes poznamo več disciplin ultramaratonskih tekov: od dolgih neprekinjenih tekov, etapnih tekov do tekov na čas. Razdalje se pomikajo vse dlje, za najdaljše pa veljajo t. i. celinski teki, ki presežejo razdaljo štiri tisoč kilometrov in trajajo tudi po več kot dva meseca. Če sta športna znanost in medicina že do potankosti raziskali vse atletske discipline od tekov na srednje in dolge proge, pa je pri ultramaratonih še vedno precej neprijetno tiho. Sam menim, da točno določenega treninga za ultra teke preprosto ni. Najbolje je, če se upoštevajo individualne želje in se trenira v skladu z intuicijo posameznika, ki ponavadi izda pravi načrt in pot do zastavljenega cilja.

Gre za dolgotrajne fizične obremenitve in zato je treba tudi treninge izvajati v skladu z načelom dolgo in počasi. Težko je odgovoriti na vprašanje, kolikšna naj bi bila tedenska količina pretečenih kilometrov. Vrhunski maratonci denimo pretečejo tedensko od 150 do 200 km, najboljši ultramaratonci pa se morda prikopljejo do 300 km tedensko, slišati pa je bilo, da nekateri pridejo še do daljše tedenske kilometraže, a teh tekačev je le kakšna peščica na vsem svetu. Kako jim to uspe, marsikomu ni jasno, tudi meni ne. Predvsem ruski tekači so znani po neverjetno dolgih treningih, ki jih ponavadi izvajajo na gorskih stezah in precejšnji nadmorski višini. Tekač mora imeti na razpolago dovolj časa, ki ga lahko nameni treningu, in pogosto prilagajati druge obveznosti, če si želi uspešnega nastopa na ultramaratonu.

Poleg treninga je treba upoštevati tudi dejavnike, pri katerih volja, navdušenje, delovna etika in zagnanost lahko tudi škodijo. Določena mišična tkiva se namreč prekomerno rabijo in zato lahko pride do kroničnih poškodb, ki lahko ogrozijo nadaljnji tekaški razvoj, v najslabšem primeru pa celo kariero. Nevarnost, ki lahko preti tekačem na ultra dolgih razdaljah, pa se nanaša na nepravilen vnos tekočine, ki jo tekač seveda nujno potrebuje. Če med ultra dolgim tekom tekač pije preveč, predvsem pa čiste vode, se lahko zgodi, da mu začnejo odpovedovati ledvice, ker se iz telesa izloči preveč natrija, zato je v takih primerih nujno treba v telo vnašati tudi elektrolite. Kaj lahko pričakujemo pred nastopom? Vedeti moramo, da bomo zelo utrujeni, in že pred tem razviti strategije boja zoper utrujenost. Kdor ima nizek bolečinski prag, bo verjetno imel med samim nastopom kar nekaj težav. Psihološka priprava bo tukaj odločilnega pomena, in če se odločimo priteči do cilja, moramo prezirati vse bolečine in stiske, ki jih lahko uporabimo v svojo korist. Manjša trema pred startom ponavadi ne ogroža samega dosežka. »Zorenje« ultramaratonca mora biti dolgotrajno. Tekači na dolge proge so po naravi ljudje z dolgoročnimi cilji, ki jim ni težko sestaviti načrta za nekoliko bolj oddaljene cilje.

Sklep

Kdor se želi preizkušati na tekih, daljših od 42 km mora postopno napredovati in imeti točno zastavljen cilj. Pretirana zagnanost lahko prej škodi kot koristi, zato previdnost na vsakem koraku treninga ne bo odveč. Na ultra dolgih tekih se utrujenosti (tudi izčrpanosti) ne bomo izognili, nanjo se moramo pripraviti in jo premagovati. Pomembnejši od rezultata naj bo dosežen cilj.