A smo kaj bogati?

Se spominjate časov, ko smo bili še"vsi enaki"? No, eni so imeli že takrat kaj več od drugih, a tako velikih razlik, kot nastajajo zdaj, pač ni bilo. Kaj nam je tedaj storiti? Se pognati v lov za denarjem? Ali pa je bogastvo življenja nemara še v čem drugem kot v premoženju?

Biti zelo bogat med Slovenci v prejšnjih časih ni veljalo za čednost. Tako katoliška kot komunistična ideologija sta poudarjali osebno skromnost. Da sta bili bogati Cerkev in Partija, to že; kristjan in komunist pa naj bi se še vedno zgledovala po prvih primerkih svoje vrste. A zdaj smo v kapitalizmu in zdi se, da so dejstva in pogledi na te reči bistveno drugačni. Ja, časi se res spreminjajo. Tisti, ki smo odrasli že v socializmu, se še dobro spominjamo, kako je takrat biti bogat veljalo za nedopustno in nespodobno. Vodilni tovariši so si – da bi se ognili hudi skušnjavi – omislili celo nekakšne komisije, ki naj bi ugotavljale izvor premoženja pri tistih med njimi, pri katerih se je preveč očitno pokazalo, da imajo že preveč. Da je »obogatel« kak tovornjakar ali naivni slikar in se ob nedeljah popeljal po vasi z novim mercedesom – to je še nekako šlo. Da bi to storil kateri iz avantgarde delovnega ljudstva – to pa ne!

Od pogreba socializma je minilo komaj dobro poldrugo desetletje, smo v kapitalizmu, a ne vsi enako daleč. Nekateri so bolj kapitalni od drugih. Dan pred dnevom žena je revija Manager objavila seznam stotih najbogatejših Slovencev. Imena najbrž že poznate in vseh tu ne bi še enkrat našteval. Pregledati ta seznam, je pa nadvse zanimivo. Na njem niso le dobro znani »prihvatizatorji« nekdanjega družbenega premoženja, tisti, ki so bili ob pravem času na pravem kraju in so si vrh tega upali nagrabiti, kar se je dalo – legalno, a najbrž ne povsem legitimno? V vodilni stotniji je razmeroma veliki takih, ki so začeli tako rekoč iz nič in obogateli s svojo podjetnostjo! Tak je tudi Mirko Tuš, vodilni na Managerjevi lestvici, čigar premoženje so ocenili na 240 milijonov evrov, svojo poslovno pot pa je začel kot prodajalec …

Gotovo vas bo zanimalo, ali je med najbogatejšimi Slovenci tudi kaj Gorenjcev? Oziroma takšnih, katerih poslovna pot je povezana z Gorenjsko in Gorenjci? Seveda so, kakih petnajst jih je. Najvišje, na petem mestu, je Tomaž Lovše (Diners Club Adriatic, 72,8 milijona evrov). V Tržiču se ga gotovo še spominjajo po njegovem neuspelem poskusu, da bi »rešil« Peko. A ta neuspeh očitno ni bil posledica njegove poslovne nezmožnosti; da je poslovnež velikega formata, je dokazal v poslovanju s plastičnim denarjem, s katerim je imel bistveno več uspeha kot s čevlji … Drugi so precej za njim: Vesna in Janez Deželak (Termo Škofja Loka), Bahtijar Bajrović (Sportina Group), družina Krč (Rešet), Andreas in Andreja Starman (Starman), Robert in Judita Šega (KD Group), Florijan Velikanje (Oniks), družina Pačnik (Alpinum), Rudolf Berce (Brinox), Jernej in Japec Jakopin (Seaway), Borut in Andreja Ažman (Difa), Vlasta Likosar (Difa), Branko Pretnar (Oniks), Klemen in Viktorija Štern (Štern), Robert in Andreja Galičič (VPD) … Večina teh imen večini Gorenjcev ne pove kaj dosti, veliko osebno premoženje očitno nastaja v senci veliko večjih firm in imen.

Zanimiva je tudi primerjava najbogatejših Slovencev z najbogatejšimi Zemljani. Lestvico teh sestavlja revija Forbes, zadnjo so objavili hkrati z našo. Na njej je kar 946 milijarderjev v dolarjih! Prvi je še vedno Bill Gates, ustanovitelj Microsofta, ki naj bi jih imel kar 56 milijard! Naši na to lestvico seveda (še) ne sodijo. Hvala bogu, saj tolikšnega odskoka od povprečja slovenska zavist najbrž ne bi prenesla. Potolažimo se tudi z dejstvom, da je veliko novih milijarderjev iz držav (iz Rusije, denimo, in celo iz Srbije), v katerih povprečni državljan živi bistveno slabše od slovenskega. Upajmo, da bo tako tudi v prihodnje: da naš povprečni državljan v sosedskem in svetovnem kontekstu ne bo revež. To, da so med nami tudi evrski milijonarji, bomo že prenesli. Pa glejte, da ne boste tistim, ki so na lojtri premožnosti visoko nad vami, preveč zavidali. Zavist pri tem nič ne pomaga, kvečjemu škodi. Vrh tega smo zdaj v postnem času, ki naj bi bil v znamenju zadržanosti do zemeljskih dobrin. Naši predniki so bili od posedovanja le-teh bistveno manj obsedeni. Tolažili so se s spoznanjem, da na poslednjo pot ne odneseš ničesar od tega, kar imaš tu. Če si kolikor toliko zdrav in vsaj z najbližjimi v prijaznih odnosih, se da na tem svetu čisto lepo živeti, tudi to je bogastvo.