Velike strategije malih mojstrov

Ne mine vikend ali teden, da se ne bi zgodila tragedija bodisi v družini, na cesti ali kje drugje. Pred nami so slike otrok, ki jih zlorabljajo mogočni odrasli. Najstniki, ki namesto pogumnega skoka v življenje režejo sebe in kličejo na pomoč. Revni ljudje, ki si ne morejo privoščiti sadja in zelenjave, kot jim to narekujejo smernice za zdravo življenje. Starši, ki delajo vse dni, da lahko vzdržujejo vsaj »normalen« standard. Pa otroci, ki so orožje v rokah svojih ločenih staršev. Vsak dan si sledijo nove zgodbe. In tukaj, spoštovani bralci, se začenja moje ogorčenje. Toliko besed, toliko komisij, kongresov, projektov, načrtovanih strategij, toliko davkoplačevalskega denarja, pa velikodušnih evropskih skladov … za prazen nič. Lani – strategije za večjo rodnost. Še prej tisoč in ena strategija za preprečevanje zasvojenosti, za zmanjšanje uživanja alkohola pa za preprečevanje samomorov. Letos so na vrsti nove strategije. Ena bo prav gotovo namenjena preprečevanju nasilja v družini, druga za boljše zdravje Slovencev in tretja bo najbrž posvečena večji varnosti na cestah. Potem bo spet na vrsti raziskava z ugotovitvami, da smo v prostem času preveč pasivni. Sklicana bo nova komisija za pripravo nove strategije, ki bo opredelila, kako bomo postali bolj aktivni. Važno je, da se govori. Na drugi strani teh velikih strategij malih mojstrov pa poteka pravo življenje. Od nas zahteva, da ga živimo. Lahko bi bilo bolj preprosto. Če bi zakoni veljali za vse enako. In če bi sploh veljali. Če bi bili napisani za ljudi. Če bi človek imel svojo vrednost in ne zgolj tržno ceno. Če bi ljudje na svojih položajih odgovorno opravljali svoje delo. Če bi se državni aparat in človeški faktor zganila prej, ne šele ob tragediji. Če bi uporabljali manj učenih besed in bili bolj človeški … Potem bi morda v tejle naši deželici lahko razpustili vse komisije in še tiste komisije, ki nadzorujejo komisije in zaživeli bolj normalno življenje. Morda celo brez velikih strategij? Hm. Le kam bi z vsem tem denarjem …