Naokoli po Indiji

Ganges, sveta reka Indijcev, je najbrž najbolj umazana reka na svetu, ob njem mrgoli ljudi, zapuščenih in garjavih psov in kdo ve koliko svetih krav, vanj se stekajo odplake, kljub temu pa Indijci to vodo tudi pijejo.

Odločitev je prinesel Miklavž, uresničitev pa Božiček – lani, na božični dan, sem z Brnika preko Dunaja odletela v prestolnico Indije. V tistem trenutku mi je bilo jasno zgolj to, da letalska vozovnica velja dober mesec, da se bom na letališču v New Delhiju srečala z dvema sopotnikoma, ki prideta v Indijo po drugi poti in da bom z njima nadaljevala pot do Darjeelinga, kjer nas pričakujejo trije prijatelji, ki so bili v Indiji že dva meseca.

Začetek je veliko obetal. Let je bil miren in točen, sopotnika sta v Delhi priletela komaj nekaj minut za menoj, potem pa je bilo tovrstne idile za dober mesec konec. In čeprav je šlo marsikaj drugače, kot bi moralo, se je na koncu vse lepo izšlo. Že doma smo rezervirali notranji let do Bagdogre v vzhodnem delu Indije. V New Delhiju smo pristali okoli dveh zjutraj in čeprav je bilo do našega poleta še skoraj šest ur, nam je nekaj govorilo, da bi bilo pametno zadevo čim prej preveriti. Pol ure zatem nas je pred okencem »naše« letalske družbe že čakala prva neprijetnost. Vsi leti iz New Delhija so bili tisti dan, menda zaradi vremena, odpovedani. Kaj zdaj? Kaj kmalu se je od nekod vzel turistični agent, ki nam je za dvojno ceno prodal vozovnice za vlak. V Indiji lahko vozovnice prodajajo le posebni agenti, kar je ta gospod sicer bil, na našo nesrečo pa se ni držal pravila, da jih lahko prodaja le po vnaprej določeni ceni. To vedenje pa nam ni kaj prida pomagalo – če smo hoteli iz New Delhija, smo pač morali plačati.

Topla voda in ogrevane sobe so luksuz

Ob šestih zjutraj je vlak odrinil, prihod je bil napovedan naslednje jutro ob sedmih, dejansko pa smo prispeli šest ur pozneje. Do našega prvega cilja, majhne himalajske vasice Darjeeling, smo potovali z džipom. V Darjeelingu ni veliko videti. Kraj je znan po čaju in kamor koli pogledaš, povsod so sami nasadi res odličnega čaja. In še nekaj je v tem kraju, kar smo kasneje močno pogrešali - mir in tišina! Tu sem dobila prvo lekcijo iz življenja v Indiji; topla voda in ogrevane sobe so luksuz. Spali smo v kapah in v toplih spalnih vrečah, toplo vodo smo imeli le kako uro na dan.

Naša posadka je bila poslej kompletna – bilo nas je šest in čeprav smo sprva načrtovali potovanje po Indiji, sta nas Himalaja in Darjeeling tako prevzela, da smo se namesto na jug najprej odpravili v Nepal, v Katmandu, kjer smo dočakali tudi novo leto. Katmandu je bil ves v slavju, poleg novega leta so praznovali tudi kraljev rojstni dan. Novo leto smo si omislili zelo prestižno. Šli smo v restavracijo s hrano in postrežbo na ravni najboljših hotelov na svetu - in to za vsega 2500 slovenskih tolarjev na osebo! Za nas, čeprav smo študentje, malo, za Nepalce ogromno – za to večerjo bi moral povprečen Nepalec delati skoraj ves mesec. Spričo tega podatka je seveda vsakomur bolj ali manj jasno, da so bili na tej novoletni zabavi predvsem tujci. Vsekakor je bilo to novo leto nekaj posebnega – med drugim zato, ker niti nismo vedeli, kdaj točno bo. Namesto da bi sekunde pred polnočjo odštevali, so jih prištevali. Začeli so pri ena in pri pet je naša šesterica v pozdrav novega leta pognala roke v zrak. Prezgodaj! Nepalci so pri 6 – 7 ... Očitno štejejo do 10, smo bili pametni, zato smo na 10 vajo ponovili, Nepalci pa so šteli naprej. So pri 11 in medtem ko smo si izmenjavali vprašujoče poglede, smo zamudili novo leto, ki je bilo na 12! Smeh, ki ga je ta pripetljaj prinesel s seboj, odtehta tudi zamujeno Novo leto.

Ob Gangesu je vse na enem kupu

Iz Katmanduja nas je zaneslo v Pokhari, nepalsko mesto, znano predvsem alpinistom, saj se marsikatera odprava v himalajsko visokogorje začne prav tu. Cene hotelov in spominkov obiskovalcu povedo, da se tu poleg tujcev sprehaja le še peščica domačinov z debelejšimi denarnicami. Sicer pa je to kar prijeten kraj. Ima jezerce, onkraj njega pa hribček z budističnim templjem na vrhu, ki je kot nalašč za tiste obiskovalce Pokhare, ki niso ravno primerni za osvajanje osemtisočakov – za takšne, kot smo mi, torej. Ena večjih znamenitosti Pokhare so slapovi, ki pa so bili zaradi sušnega obdobja ob našem obisku bolj klavrni. Ko smo zapustili Nepal in mirno Himalajo in se znašli v Varanasiju, mestu ob Gangesu, sem, vsaj meni se tako zdi, prvič v življenju doživela kulturni šok. Mesto je prenatrpano, čeprav je največ dogajanja ob sveti reki Gangesu. Ganges je najbolj umazana reka na svetu in že pogled nanj ti skremži obraz. Ob njej mrgolijo ljudje, večinoma revni, lačni in brez doma, vsi po vrsti pa umazani. Naokoli se podijo potepuški psi, nekateri do krvi popraskani zaradi garij. In seveda v Indiji po božje čaščene krave. Vse živo se iztreblja, kjer je pač priložnost, javnih stranišč v Indiji ne poznajo. Tako ne smeš nikoli hkrati hoditi in se razgledovati! Ali hodiš in gledaš v tla ter se izogibaš živalskemu (in človeškemu) blatu ali pa se ustaviš in se razgleduješ okrog sebe in po znamenitostih.

Nekaj posebnega je uporaba kravjakov. Kot že povedano, ogrevanje je v teh krajih luksuz in dostopno le najbogatejšim Indijcem, zato revnejši nabirajo kravjake, jih oblikujejo v diskom podobne hlebčke, nalepijo na zidove in sušijo, potem pa uporabljajo za kurjavo. Otroci so kaj kmalu spoznali, da je to za turiste več kot zanimivo in v zameno za kako rupijo se ponujajo, da bi jih slikali, kako šarijo po kravjem dreku. Seveda pa to še zdaleč ni največja zanimivost Varanasija. Kljub temu da je umazan, Ganges za Indijce pomeni življenje. Tu delajo vse: se kopajo, perejo perilo in pomivajo posodo, umivajo mrtvece, ki jih potem sežigajo, njihov pepel pa posujejo po reki, v njej lovijo ribe, ob njej meditirajo, ipd. Čeprav je Ganges tudi vir pitne vode, se vanj zliva tudi kanalizacija. Vodo pred uporabo sicer prefiltrirajo, kaj več pa o njej ne vem, ker je nihče od nas ni pokusil. Na obali sušijo obleke in posteljnino – tudi hotelsko. Vse je na enem kupu! Do zadnjega in še danes se prepričujemo, da naše rjuhe niso bile vmes.

V Varanasiju je kar nekaj odličnih restavracij (na jedilniku med drugim piše, da kuhajo z ustekleničeno vodo), vendar nas je čudilo, ker nikjer ni bilo možno dobiti mesa. In so nam razložili: meso in alkohol sta v 200-metrskem pasu zračne linije od svete reke prepovedana. Če greš torej malce bolj stran od reke, vse to dobiš brez problema. No, glede mesa so res dosledni, pri alkoholu pač ne tako zelo – pivo smo dobili zapakirano v papirnate vrečke tako, da je le vrat steklenice molil ven. Tako ga tudi bog ni videl.

 

Koristni nasveti hotelirja iz Agre

Khajuraho. V primerjavi z neznosnim vrvežem v Varanasiju malce mirnejše mestece. Verjetno ga marsikdo zgreši, kajti prometne povezave so celo za indijske razmere zelo slabe. Toda tisti, ki to mestece zgreši, zamudi nekaj najlepšega, kar Indija lahko pokaže. Templji so obdani z ograjo, vstopnina je sicer zelo draga, vendar vredna vsake rupije. Ko prestopiš prag objekta, pustiš za seboj umazano, leno in zanemarjeno Indijo ter vstopiš v skrbno urejen park, znotraj katerega je več templjev. Med templji vodijo potke, na katerih ni nobenih smeti. Celo živali se tiho sporazumevajo med seboj. Pri enem templju se zadržujejo netopirji, pri naslednjem golobi, pri tretjem opice, pri naslednjih pa spet kaj drugega. Ti templji so znani predvsem po podobicah, ki se vrstijo ena za drugo po zunanjih in notranjih stenah templjev. Podobe so vzete iz Kamasutre, poučnega indijskega spisa o ljubezni.

Agra. Najbolj znano indijsko mesto s še bolj slovečo znamenitostjo - Tadž Mahalom. Hotel je bil umazan, hotelir prijazen, njegovi nasveti pa zelo koristni. Naj jih ponovim za tiste, ki bodo morda kdaj slučajno zašli v Agro. Nikoli ne jejte v restavracijah, ki so oddaljene 200 metrov ali manj od Tadž Mahala! Cene v teh restavracijah so sicer zelo nizke, vic je v tem, da tamkajšnji ponudniki hrane vanjo radi stresejo kako “zdravilo“, verjetno odvajalo, tako da mora človek poiskati zdravniško pomoč. Seveda mu zna zdravnik takoj pomagati, saj je sam priskrbel gostilničarju omenjeno zadevo. Zavarovalnici potem natvezi, koliko stroškov je imel z vami in tako pobere dokaj visoko zavarovalnino, ki si jo z gostilničarjem razdelita. Drug nasvet je, da nikoli ne kupujete vozovnic za vlak na glavni postaji, ker je tam prevelika gneča. Lahko jih kupite na katerikoli postaji, saj so med seboj računalniško povezane. Čeprav sprva kaže, da je vlak že polno zaseden, se bo zanesljivo našlo kako prosto mesto, če ste pripravljeni odšteti kako rupijo več. S podkupninami se v Indiji daleč pride. In tretja indijska resnica? Med vozniki rikš in državnimi trgovinami je neke vrste sporazum. Če turist vpraša rikšarja za nasvet, kam naj gre, da bi kupil to in ono, ga le-ta odpelje v državno trgovino in če je turist notri vsaj 10 minut, dobi rikšar nekaj rupij, čeprav nič ne kupi. Če pa kupi, potem dobi rikšar še dva odstotka kupnine. Tako se posluje v vseh mestih, ne le Agri, in ko to spoznaš v praksi, rikš preprosto več ne plačuješ! Ko se nam ni nikamor mudilo, smo se peljali v dve ali tri trgovine in nič plačali. Saj ni šlo za to, da bi s tem kaj veliko prihranili, rikše sploh niso drage, šlo je predvsem za barantanje oziroma kdo bo koga.

Najprej morate umreti!

Tadž Mahal je najlepši ob sončnem vzhodu. Tisto jutro je bilo zunaj dve stopnji pod ničlo. Ker smo bili prepričani, da bodo v Indiji poletne temperature, ni bil nihče od nas primerno oblečen, toda ko smo uzrli to čudo sveta, smo na mraz enostavno pozabili. Dejansko je to nekaj najlepšega, kar sem videla doslej. Predvsem pa nekaj tako zelo mogočnega, da te prisilil v strahospoštovanje.  Tadž Mahal je simbol ljubezni. Zgradil ga je žalujoči mož svoji pokojni ženi, ki je umrla pri porodu. Je iz belega marmorja in okrašen z mnogimi drugimi kamni, ki upodabljajo vrtove in rože. Cvet vsake rože je sestavljen iz več lističev, vsak listič pa je sestavljen iz najmanj petih različnih kamnov, ki so zbrušeni tako, da se prilegajo eden na drugega in skupaj tvorijo kake tri centimetre velik list. Ko to vidiš, ti je kaj kmalu jasno, zakaj so ga gradili več kot dvajset let. Dekleta smo spraševale fante, ali bomo me tudi dobile svoj Tadž Mahal. Odgovor je bil: “Seveda, samo prej morate umreti!“

Bombaj bi z lahkoto zamenjali za kako angleško mesto. Viktorijanske stavbe, urejen promet z rdečimi dvonadstropnimi avtobusi in črnimi taksiji in še kar znosna čistoča. Čeprav je to največje indijsko mesto, se s kakimi večjimi znamenitostmi ne more pohvaliti. Je pa Bombaj znan predvsem po Bollywood filmih. Gre za največjo filmsko industrijo na svetu. Vendar pa Indijci čutijo, da jim v filmih nekaj manjka – belci. Tako ni pretekla niti minuta, ko smo izstopili iz taksija pred našim hotelom, ko nas je že nekdo povabil na celodnevno snemanje, kjer bi bili statisti. Če boste kadarkoli gledali kak Bollywood film, v ozadju pa se sprehajajo belci, bodite brez skrbi, da so to turisti, ki so takrat slučajno zašli v Bombaj. Mi se žal snemanja nismo udeležili, ker nas je priganjal čas. Odpravljali smo se na morje.

Končno smo prišli na toplo. Pri več kot 30 stopinjah Celzija smo še kako pogrešali himalajski mraz. Ustavili smo se v Goi, najbolj turistični državici na jugu indijske podceline. Znana je predvsem po svojih norih zabavah, ki jih pogosto spremljajo tudi droge. Peščene plaže so nebeške. Morje je toplo in kar naprej naplavlja razne školjke in rakce. Cel teden smo počivali. Doslej smo imeli kar hiter tempo. Vsak drugi dan smo potovali z vlakom, večinoma ponoči, da smo na njem tudi spali. V Goi pa se je čas ustavil. Dodobra smo se spočili, na dosegu roke je bilo vse, kar si človek lahko zamislil. Spali smo v kolibah na kolih iz bambusa, kokosove palme pa so nam dajale senco. Čevlje sem sezula prvi, obula pa šele sedmi dan.

Samo kravam ustavljajo

V Goi smo se razšli. Dva sta ostala, štirje pa smo se odpravili do Bombaja, od koder sva se s fantom odpravila v New Delhi z letalom, drugi par pa se je na pot podal z vlakom. Ko sva prišla v Delhi, se mi je mesto zdelo veliko bolj znosno kot ob prvem srečanju. Očitno sem se Indije že nekoliko navadila. Na cestah je še večji kaos kot drugod, kajti mesto je ogromno. Evropejcu se zdi, da v Indiji na cestah ni pravil, čeprav v bistvu so, toda razumejo jih samo Indijci! Na petpasovnici se vštric pelje osem vozil. Črte na cesti, ki označujejo pasove, so same sebi namen, vsak se pač zrine tja, kjer je kaj prostora. Semaforjev in znakov ne upoštevajo. Prednost ima večji in močnejši - prednost imajo torej avtobusi in tovornjaki, potem pridejo na vrsto kombiji, avtomobili, nato rikše na motorni pogon in nazadnje še rikše na nožni pogon. Ustavljajo samo kravam. Luči in smernikov ne uporabljajo, vsaj ne tako, kot smo tega vajeni doma. Neki šofer taksija nam je razlagal, da so na začetku uporabljali smernike in ker jih ni nihče upošteval, so prešli nazaj na stari način: odpreš okno, iztegneš roko in nakažeš, kam boš zavil. Luči prižgejo, ko je že zelo temno, dolge pa vedno takrat, ko se s kom srečujejo. Ko hočejo nekoga prehiteti, dvakrat potrobijo. Nasploh je troblja najbolj pomemben instrument v prometu. Ko npr. zapeljejo v ovinek, zatrobijo, da tisti, ki je morebiti za ovinkom ve, da se mu nekdo približuje. Kot že rečeno, v Indiji je promet kolikor toliko normalno urejen le v Bombaju.

New Delhija sva bila kmalu sita in ker je bilo do vrnitve domov še skoraj cel teden, sva se odločila, da greva še malo na sever. V Amritsar in Dharmsalo. Pri nakupu vozovnice za avtobus so se izkušnje, pridobljene v tem mesecu bivanja v Indiji, krepko obrestovale. Če sem sprva mislila, da prodajalci sprašujejo turiste, od kod so in če so prvič v Indiji zaradi vljudnosti, sem kaj kmalu ugotovila, da temu ni tako. Smisel teh vprašanj je drugje – ocenjujejo te, koliko že poznaš indijsko realnost, kar z drugimi besedami pomeni, za koliko rupij te lahko oskubijo! Če tega ne bi vedela, bi me avtobus za Amristar namesto 450 stal 1200 rupij. Da pa Indijcem ne bi rada delala krivice, naj zapišem; pri denarnih poslih je res treba biti zelo previden, v tem pogled Indijec pač nikoli ne bo tvoj prijatelj, ko so pa denarne zadeve rešene, znajo biti zelo prijetni in resnično prijazni.

 

Sikhi so manj vsiljivi

V Amritsarju je Zlati tempelj, glavna svetinja sikhov. Sikhe je v Indiji lahko prepoznati. Nosijo značilne turbane in tudi v Zlati tempelj človek ne sme vstopiti gologlav. Pred vhodom se je treba obvezno sezuti in si umiti roke in noge. Po tleh je razpotegnjena rdeča preproga, ki pa ni bila nič bolj topla kot marmor, na katerem je ležala. Bila je namreč mokra, ker je v sestavu okoli glavnega objekta bazen, kjer se ljudje tudi skopajo in tako tudi duhovno očistijo. Kupola je ovita v zlato in če prideš ob sončnem vzhodu, lahko vidiš, kako se blešči, ko se žarki odbijajo od nje. Poleg verskih objektov je tam tudi muzej s slikami, ki govorijo o boju sikhov za svoj obstanek in ohranitev nijove vere. Ljudje v Amritsarju so drugačni kot drugod po Indiji. Po postavi so višji in če hočejo kaj prodati, niso tako zelo vsiljivi in nasploh so bolj prijetni.

McLeod Ganj, vasica nad Dharmsalo, spominja na Darjeeling. Ta kraj je pribežališče Dalajlame, ki je po kitajski zasedbi Tibeta moral od tam pobegniti. Še zdaj živi tu in vsakdo ima dostop do njegove rezidence, v kateri je tudi muzej, ki pripoveduje zgodbo o izgonu Tibetancev in Dalajlame ter kitajskem zatiranju. Gre za več stavb in nekatere izmed njih so za javnost zaprte. Ljudje čakajo pred vhodom Dalajlamovih pisarn upajoč, da se jim morda prikazal ali jim celo naklonil manjšo pozornost. Midva te sreče nisva imela. Vasica je gostila že več znanih osebnosti. Midva sva jedla tam, kjer je to počel tudi James Bond v podobi Pierca Brosnana. Ko sva stopila v restavracijo, je na steni visela slika Pierca, kako se masti. Ista slika je tudi na prvi strani vsakega jedilnega lista. Priznati moram, da je bila hrana odlična.

 

Barantanje ti pride v kri

V Delhiju sem bila trikrat; ko sem prišla v Indijo, ko sem prišla iz Bombaja in zdaj, ko sva se vrnila iz Dharmsale, znamenitosti glavnega mesta pa mi ni bilo dano videti! Mislila sem namreč, da si jo bom ogledala v zadnjih dneh. Ti zadnji dnevi pa so se skrčili na vsega en dan in še to prav na dan republike! Trgovine so bile zaprte, park, ki gosti največ zanimivosti, so obdali z ograjo in ga napolnili s tanki, raketami in podobno vojaško šaro, kajti pripravljali so veliko vojaško parado. Uspelo pa mi je videti Lotusov tempelj. To je moderen objekt, ki ga je zgradil isti arhitekt kot židovski muzej v Berlinu in če pogledaš na strop, lahko z malo domišljije vidiš prikrito Davidovo zvezdo. Tempelj ne pripada nobeni veri. Gre za prostor, kamor lahko pride kdorkoli, ne glede na to, kateri ali bolje, če sploh kateri veri pripada, da v miru premisli, meditira in najde svoj mir. Od zunaj upodablja lotusov cvet, od tod tudi ime. Okoli so bazeni z vodo. Vstop je prost, ker je to mesto, kjer človek najde mir in ne turistična atrakcija, čeprav ga seveda obišče ogromno turistov.

V Delhiju tistega dne ni bilo kaj početi, ker je bilo več ali manj vse zaprto. Kaj torej početi čez dan? Se še spomnite tistega agenta, ki nam je na začetku potovanja prodal vozovnice za vlak po dvojni ceni? Treba je vedeti, da je indijski turizem zelo dobičkonosna zadeva, turist je v tej državi dokaj zaščiten, turistična policija pa stroga, zato se je Indijci presneto bojijo. In se eden od trojice, ki je bila prvi dan tako grdo naplahtana, odloči, da ga gre malce prestrašit. Ubožec se je tako prestrašil, da je proti našim pričakovanjem nekaj denarja takoj vrnil! Ne vse, toliko pa že, da je bilo za večerjo! In takrat sem se tudi zavedela, kako hitro pride barantanje človeku v kri.