Podarjeno za vedno

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 16. marec 2007 / 05:00

Zgodba o Nataši

»Tudi v tej situaciji, ki jo opisujem, sem bila nekaj časa nemočna. Spraševala sem se, kaj naj storim, da ne bom potem celo življenje trpela zaradi napačnega koraka. Celo potrpela bi v dani situaciji, da le ne bi kdaj pomislila, da sem bila kriva za smrt kogarkoli okoli mene …« Potem je beseda kar nekaj časa tekla o tem, kako se ljudje pustimo ustrahovati. Zaradi strahu, da bomo mi krivci, če si bo nekdo vzel življenje. To je hudo breme, ki ga ni vsak sposoben nositi na svojih ramenih. »Velikokrat sem premišljevala, kako to, da sem lahko bila tako nepremišljena. Bila sem pridna študentka, imela sem določen odnos do dela, denarja, bila sem zelo odgovorna, konec koncev sem v določenem obdobju svojega življenja imela tudi precej prijateljev in zato nisem imela prav nobenega razloga, da sem se vezala na nekoga, ki je bil od mene popolnoma drugačen,« razmišlja Nataša.

»Očitno nas, mlade, ko nam delajo hormoni s polno paro, dejansko res pritegne erotični naboj, nasmeh, oči, postava, da postanemo slepi in gluhi za vse tisto, kar bi nas moralo ohranjati realne,« nadaljuje svoje razglabljanje.Zdelo se mi je, da na podoben način premleva svoje misli tudi tedaj, ko je sama. Ko ji to povem, se na glas zasmeje in malo zardi. »Očitno mi vest deluje malo bolj intenzivno, kot bi želela.« Potem sva se spet vrnili k njeni zgodbi. Marjan je delal samomor še štirikrat. Vendar nikoli »dokončno«. Kot da bi slutil, kje so meje. Žal ni nikoli želel sprejeti kakšne strokovne pomoči. Temu so nasprotovali tudi njegovi starši, ker niso hoteli, da bi bil njun sin zaznamovan kot potencialni norec, ki je odvisen od psihiatrične pomoči. Tudi Nataša je vztrajala in si dopovedovala, da mora imeti »srce in kanček čustev« za človeka, ki ji je nekoč pomenil vse na svetu.

»Potem je umrla teta in mi zapustila nekaj denarja. Bilo ga je ravno za pol manjšega stanovanja v Ljubljani. Nisem vedela, kaj naj storim. Potem pa mi je sodelavec omenil, da v njihovi vasi svojci prodajajo starejšo hišo po bolj zmerni ceni. Nič nisem razmišljala. Sedla sem v avto in se odpeljala tja. Hiša mi je bila takoj všeč. Bila je sicer zelo majhna, vendar me to ni motilo. Všeč mi je bilo, ker je okoli nje raslo precej jablan. Zelo hitro sem uredila vse papirje, na kraj pameti mi ni padlo, da bi barantala pri ceni, tako se mi je mudilo. Želela sem iti stran od norosti, v katere sem sama zabredla. Zdelo se mi je, da je lasten dom tisto pribežališče, zaradi katerega mi bo uspelo,« je nizala spomine na posamezne korake, ki jih je storila. Pa ni šlo tako zlahka. Zlasti ne pri sinu, ki je bil, po svoje, navezan na stare starše in očeta. Spet je morala za nekaj časa popustiti, kajti otrok se je vseh, ki so mu kaj pomenili, trdno oklepal. »V novem domu bi bila sama, to sem vedela. Jani bi moral po pouku ostajati v podaljšanem bivanju, a tudi potem bi morala zanj dobiti kakšno varuško, ker je bil moj delovni čas nemogoč,« grenko doda.Njeni komaj postavljeni gradovi so se, drug za drugim, podirali kot hišica iz kart. »Ne razumem, kako nekateri ljudje kar najdejo moč in »preko vseh trupel« prerežejo niti s preteklostjo,« je zmajevala z glavo. Nataša tega ni zmogla. In zato je počakala še eno leto, pa še eno …

Le vsak konec tedna sta z otrokom preživljala v novem domu, ga preurejala, zamenjala okna, streho in še marsikaj. Sama je prepleskala nekaj pohištva, ker ni imela dovolj denarja za novega. Hiša se je počasi spreminjala v pravi dom in tudi Jani si je želel, da bi končno zaživel tam, kjer ne bi bilo nenehnega vpitja, zmerjanja in kjer ne bi ležalo na kupe praznih pivskih steklenic. »Tako sva se nekega dne odselila. Povedala sem tašči, da odhajava, da je vsega konec, da tako mora biti. Prvo stvar, ki jo je dosegla, to pa je bilo kladivo za mehčanje mesa, je zalučala vame in me zadela v čelo. Še danes se mi pozna brazgotina. Jani je to videl in je planil v jok, vendar ni zbežal, kot je ponavadi storil. Ko sem si čistila rano, ki je krvavela, je prišel domov Marjan. Končno si dobila, kar si iskala, je rekel, ko mu je Jani povedal, kaj se je zgodilo. Nobenega čustva, nobenega usmiljenja. Zdelo se mi je, da se je tisti dan tudi moje srce spremenilo v kamen … Z Janijem sva pospravila v kovček še tisto malo oblek, ki sva jih imela v omarah, vse skupaj znosila v avto in se odpeljala. Nihče ni stekel za nama, nihče ni rekel, naj ostaneva. Jani je gledal skozi okno in mi pripovedoval, kako je bilo v šoli …« Čeprav je Marjan vedel, kje ju lahko najde, jima je šele čez nekaj mesecev telefoniral, da bi rad videl sina. »Življenje smo si uredili vsak po svoje. On je našel novo žrtev, ki ga finančno podpira, mama mu še zmeraj kuha in streže, jaz pa živim povsem drugače kot nekoč,« je zaključila svojo pripoved. O tem, kaj je tisto, kar je še »drugače«, pa ni povedala …