Dela se lotevam popolnoma znanstveno

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / petek, 16. marec 2007 / 05:00

Tako kot očeta jo je vleklo v arheologijo. Svetoval ji je proučevanje kosti. Danes je Petra Leben Seljak ena redkih fizičnih antropologinj v Sloveniji.

Vemo, kaj proučujejo zgodovina, medicina in številne druge vede, kaj pa obravnava antropologija?

»Gre za izjemno široko vedo s številnimi vejami. Sem predstavnica fizične antropologije, ki se ukvarja s človekom kot živim bitjem ali delom narave ali živalskega sistema. Poznamo še kulturno in socialno antropologijo, ki človeka proučujeta po kulturni plati. Tega področja ne poznam, saj sem po osnovni izobrazbi biologinja. Specializacijo sem opravila iz antropologije. Imela sem srečo, da sem vedela, da fizična antropologija sploh obstaja. Moj oče je bil arheolog, tudi mene je vleklo v to smer, vendar mi je oče svetoval proučevanje okostnjakov, saj nas je v Sloveniji tako malo. Po vojni je bila ta veda pri nas zelo razvita z Božom Škrljem na čelu, potem pa je zanimanje zanjo zamrlo.«

Ste ena redkih raziskovalk na tem področju?

»Doktorat iz fizične antropologije ima v Sloveniji manj kot deset raziskovalcev. Fizična antropologija se lahko ukvarja s še živečimi ali mrtvimi ljudmi. Jaz delam le na skeletih, poleg mene dela to le še profesorica dr. Marija Štefančič, ki je hkrati predstojnica oddelka za antropologijo na oddelku za biologijo na Biotehniški fakulteti. Čez nekaj let naj bi se upokojila, če bo interes z obeh strani naj bi jo nadomestila.«

Vam je kdaj težko?

»Poskušam delati popolnoma znanstveno, čeprav zraven ugotavljam, kakšen je človek bil. To privlači. Mene je vedno zanimalo tisto, kjer vsi ostali pravijo, da se ne da nič ugotoviti. Predvsem z deduktivnimi metodami, tako kot dela Agatha Christie. To obožujem. Na okostnjake gledam povsem strokovno, kar pa ni težko, saj so na otip kosti kot keramika. V pogovoru z Američani sem izvedela, da njihovi forenzični antropologi proučujejo tudi žrtve letalskih nesreč in podobno. Pravijo, da je na začetku zelo težko, potem pa okoliščine odmisliš in opravljaš svoje delo. Tega si trenutno ne predstavljam.«

Kje delate vi?

»Sem zasebna raziskovalka in delam zgolj po pogodbi oziroma takrat, ko si lahko sama priskrbim delo. To je v primerih, kot je bilo jeseni pri raziskovanju povojnih grobišč ali pri arheoloških izkopavanjih. Vsega je zelo malo in neredno, tako da težko določam delovni urnik. Edini stalni vir financiranja so raziskovalni projekti, za katere kandidiram pri Agenciji RS za raziskovalno dejavnost«.

Čeprav pravite, da za vas to predstavlja manjši del dela oziroma raziskovanja pa vas širša gorenjska javnost še najbolj pozna po delu na povojnih grobiščih v okolici Škofje Loke.

»Res je, čeprav delujem na tem področju že od leta 1983. Žal tovrstno raziskovanje ni medijsko odmevno (smeh).«

Kaj ste odkrili pri izkopavanjih povojnih grobišč?

»Največ rezultatov smo dobili pri izkopavanjih v breznu Konfin pri Grčaricah na Dolenjskem. Pred izkopom sta dr. Jože Dežman in minister dr. Lovro Šturm že pridobila veliko dokumentacije, zato je bilo delo lažje opravljati. Imeli smo spisek konvoja, polovica med njimi je bilo ranjencev. Za nas je bilo izkopavanje brezna Konfin sicer bolj naporno in manj natančno kot, na primer, v primeru Lovrenške grape, saj je brezno globoko štirideset metrov. Arheologi in jamarska reševalna služba so lahko izkopali le kup pomešanih kosti. Vendar sem lahko zaradi pridobljenih dokumentov, iz katerih sem razbrala, kdo je imel zlom, amputirane okončine in podobno, ugotovila identiteto. Seveda ne pri vseh, več bodo lahko ugotovili z analizo DNK.«

Tako kot v Škofji Loki, kjer želijo svojci le potrditev identitete. Želijo vedeti, kje je pokopan njihov ljubljeni.

»V Škofji Loki ni bilo nobenega okostja, ki bi kazalo posebne znake, niti se svojci niso tega spominjali. Pri izkopavanjih na povojnih grobiščih sem bila zadolžena, da dobimo iz grobišča posamezne skelete in jih analiziram, to je določim spol in okvirno starost, na lastno pobudo sem zmerila višino zaradi lažje prepoznavnosti, pozorna sem bila tudi na podrobnosti, s katerimi bi lahko identificirali posameznika. Če svojci vedo, da je bil njihov ljubljeni visok 190 centimetrov in zato štrli iz povprečja, bi lahko že predvidevali, da gre zanj. Potem je tudi lažje opraviti analizo DNK.« 

Torej na Škofjeloškem okostja niso imela nobenih posebnosti?

»Skoraj nič. Eden je skoraj zagotovo kadil in je kot kaže imel kostnega raka. Vendar gre za preliminarne analize, ki bi jih kasneje lahko potrdili ali zavrgli, vendar nas to v tem primeru ni zanimalo. Pri drugem se je videlo, da je kadil pipo, saj je imel na istem koncu obrabljena zoba zgoraj in spodaj.«

Ali imate informacije, kako bo z nadaljnjimi izkopavanji na Škofjeloškem?

»Ne. Jože Dežman mi je sicer sporočil, da bo poročilo o dosedanjem izkopavanju izšlo v publikaciji. Iz medijev pa sem izvedela, da je vse odvisno od države. Tudi način izkopa, tako da ni gotovo, ali bom še sodelovala. Če bo izkopavanje sodilo v sklop sodnega postopka, bo za to poskrbela sodna medicina.«

Seveda delujete tudi na drugih področjih na Gorenjskem.

»Že dvajset let delam na tem področju v sodelovanju z arheologi, predvsem z gorenjskimi arheologi. Za magisterij sem obdelala grobišče pri farni cerkvi v Kranju iz 8. do 18. stoletja, kjer sem našla okoli tisoč dvesto skeletov. Za doktorat sem proučila vsa zgodnja srednjeveška in poznoantična grobišča z Bleda in okolice na enajstih lokacijah s približno sedemsto okostji. To sta večji deli, sicer pa sem stalno prisotna pri zaščitni izkopavanjih, ki jih izvaja Zavod za spomeniško varstvo Kranj.«

Ali je Gorenjska bogata na tem področju?

»Kar. Sicer sem upala, da bom imela več dela zaradi gradnje avtoceste. Na tej trasi so doslej izkopali le povojno grobišče v Lescah, ki ga je prevzela sodna medicina. Sicer pa je na tem območju ogromno staroslovanskih grobišč, Doslovče, Smokuč, Moste pri Žirovnici … na obronkih pod gorami.«

Ali je drugače delati na izkopavanjih povojnih grobišč ali starejših grobišč?

»Zame ne. Morda se grdo sliši, ampak ko dobimo zgolj kosti in je truplo že razpadlo, so na pogled in otip vse enake, tako žrtev povojnih pobojev kot tiste izpred tisoč let. Sem tudi pripadnica generacije, ki nima spominov na povojne poboje. Verjamem pa, da je za svojce žrtev zelo težko.«

Omenili ste, da delate doma. Je to prednost ali slabost?

»Zame je (premor) … Prednost! Kvaliteta življenja je večja, še posebej zaradi družine. Včasih sem delala v Ljubljani in samo vsakodnevna vožnja je vzela veliko časa, ves dan sem bila odsotna. Če se bom odločila za vrnitev na fakulteto, bo to zaradi finančne varnosti. Sicer pa doma naredim v štirih do petih urah enako kot prej ves dan v službi.«