Kamnite oblike

Fotografska razstava v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju avtorja Marjana Ručigaja nas popelje v svet kamnitih oblik. Z bližnjimi posnetki prikaže tiste naravne zanimivosti, ki običajno ostanejo neopažene.

Marjan Ručigaj, Kranjčan, je alpinist, gorski reševalec, inštruktor, planinski vodnik. Ljubezen do gora se je razširila tudi v podzemni svet Krasa. Blizu mu je narava; tista divja, neokrnjena, ki ni dosegljiva vsakomur. Pri odkrivanju "nekoristnega sveta" je Marjan Ručigaj sposoben opazovati svet okoli sebe zelo precizno. Enkratne oblike kamnitih nanosov in skalnih oblik; trenutek počitka, fotoaparat, "škljoc" in edinstvenost Matere Narave zastane na diapozitivu. "V trenutkih iskanja, trepetanja in poizkušanja, je bilo te oblike le najti treba," pravi sam. Razstava, ki je na ogled v Stebriščni dvorani Mestne hiše, je tretja samostojna razstava avtorja, ki sicer na skupinskih razstavah razstavlja že vse od leta 1974. Narava je bila vedno zanimiva tako za fotografe kot tudi slikarje. Spremljali so njeno spreminjanje, ki je bilo posledica gibanja kozmosa. Kot je zapisala umetnostna zgodovinarka Nataša Robežnik, so bili fotografi prvotno navdušeni nad avtentičnim odslikavanjem stvarnosti in možnostjo novega medija, da ulovi in ohrani spreminjajoče podobe narave. Kasneje so naravo začeli prikazovati na številne nove načine, nekateri so se približali slikarstvu, spet drugi so se igrali z barvami in tretji z bližnjimi posnetki. Prav slednjim se je posvetil tudi Marjan Ručigaj.

Po simbolni plati so neobdelani kamni božje delo, domovanje Boga, simbol svetosti in obenem neomajne svobode. Glede na svetopisemsko izročilo je kamen zaradi trdnosti in nespremenljive oblike simbol modrosti. Kamen je povezan tudi s simbolom plodnosti in rodovitnosti; odvisno od njegove oblike: stožec je predstavljal moški element, kocka pa ženskega. Oba skupaj sta simbolizirala enost, združenje; na Ručigajevih fotografijah najdemo precej erotičnih motivov.

Avtor se je s fotografskim objektivom želel dotakniti predvsem različnih kamnitih oblik, struktur, ki so med seboj enkratno povezane. Pastelne barve, ki prevladujejo, so tople, zemeljske, naravne. Nobena fotografija ni dodatno računalniško obdelana. Detajl večnega kamna je točno takšen, kot je v resnici, takšen kakršnega je avtor videl in zabeležil na dia film. Kot je zapisala Robežnikova, svetloba zariše mehke oblike in poudari tisto, kar avtor želi, da mi kot gledalci vidimo, in hkrati skrije nezaželeno ter s tem še dodatno poudari določene oblike. Kamen s svojo pojavnostjo je bil že od začetka človeštva prisoten. Uporabljen tako za orožje kot orodje, za gradbeni material. Egipčanske, mehiške piramide, Stonehenge v Angliji itd.; ne bi jih bilo, če ne bi bilo kamna, ki so ga obdelali in uporabili. Vendar, neobdelan kamen, prekrit z morjem ali večnim snegom, pa je tista vizualizacija, ki še močneje buri človeško domišljijo. Gore so domovanja bogov, skrivnostnih bitij. V skalnih gmotah, pa najsi bodo kjerkoli, se skrivajo oblike, ki nepozornemu očesu ostanejo prikrite. In tisto, kar je skrito ali prikrito, je ponavadi najbolj zanimivo; zanimivo za veke vekov, saj "tisto, kar je zapisano v kamnu, je večno".