Od enega tolarja do stotih milijonov evrov

Besedilo: Štefan Žargi
Kategorija: GG Plus / petek, 9. marec 2007 / 05:00

Kot vse kaže, se je tretji poskus privatizacije slovenske železarske, ali bolje jeklarske industrije, posrečil. Slovenska vlada se je odločila prodati večinski delež ruskim lastnikom premogovnikov, rudnikov in proizvodnje surovega železa.

Pred tednom dni je slovenska vlada s prodajo 55,53-odstotnega lastninskega deleža družb Slovenske industrije jekla – SIJ, napravila odločilen korak v večkrat obljubljeni privatizaciji velikih sistemov, ki so iz različnih razlogov v preteklosti pristali v večinski državni lasti. Slovenskim jeklarjem je država morala že krepko priskočiti na pomoč za preživetje, za zaposlitev nekaj tisoč ljudi, ki bi sicer ostali brez dela. Prodaja slovenskih jeklarn je velik korak tudi zato, ker je bilo v preteklosti že kar nekaj poskusov v to smer, pa vse do neutemeljenih predlogov o tem, da 'dežela na sončni strani Alp' tovrstne umazane in energetsko požrešne industrije, kljub več kot 700-letni tradiciji železarstva in 400-letni tradiciji jeklarstva, sploh ne potrebuje.

Če odmislimo te skrajne poglede, sicer lahko govorimo o treh poskusih privatizacije: konec leta 1991 o prodaji celotnega sistema, torej vseh družb tedanjih Slovenskih železarn z vsemi nakopičenimi bremeni in težavami za en sam simbolični tolar; o zbiranju ponudb za odkup že saniranih slovenskih jeklarn v letih 2002, 2003; ter o tokratnem razpisu za prodajo, ki je bil objavljen septembra lani. Prvi poskus bi imel najbolj krute posledice, saj bi zagotovo pomenil hkratne stečaje mnogih podjetij ter množična odpuščanja delavcev. Tedanje združeno podjetje slovenskih železarn ni imelo le dolgov, pač pa je osamosvojitev Slovenije pomenila izgubo jugoslovanskih tržišč, zaradi visokih carinskih zaščit v preteklosti pa niso bili pripravljeni na mednarodno konkurenco. Dediščina je bila visoka prezaposlenost in tehnološka zaostalost, da težav z okoljem niti ne omenjamo. Jasno je bilo, kako bi novi lastniki to reševali, posledice si je mogoče ogledati v skoraj vseh vzhodnoevropskih državah, kjer so šli po tej poti.

Drugi poskus privatizacije je bil z zbiranjem ponudb za odkup že po izvedeni sanaciji Slovenskih železarn, ki je po nekaterih podatkih slovensko državo stala 359 milijonov evrov, pomenila pa prodajo le nekaterih družb, postopen stečaj družb, ki niso imele nobenih pogojev za poslovanje, predvsem pa, kar se da na mehak način, postopno reševanje problema velikega števila odvečnih delavcev. Državna sanacija železarn je tudi pomenila sanacijo bank, pri katerih so se nakopičili dolgovi železarn (med njimi tudi Gorenjske banke), saj je država prevzela jamstva za izdane obveznice. Jeseni leta 2003 pa je bilo ugotovljeno, da od prispelih ponudb nobena še zdaleč ne izpolnjuje pričakovanj, tako v pogledu cene (šlo je za nekaj milijonov evrov) kot tudi ne drugih razvojnih in poslovnih pogojev in zahtev. Ocenjeno je bilo, da tedanje razmere na jeklarskih trgih niso ugodne za tovrstne posle. Če bi tedaj nekdo ponudil 40 milijonov evrov, pravi prof. dr. Vasilij Prešern, generalni direktor Acronija in član uprave Slovenske industrije jekla, bi slovenske jeklarne tedaj prodali.

V zadnjih štirih, petih letih se je marsikaj spremenilo. Zlasti nenasitne potrebe hitro razvijajoče se Kitajske so povzročile pravi pretres na svetovnih jeklarskih trgih, pravi boj za železovo rudo in druge surovine, porast cen, visoko konjunkturo. Tudi slovenski jeklarji so začeli obirati sadove spremenjenih razmer, poslovati z dobički in pospešeno vlagati v razvoj in pogumno slediti razcvetu jeklarstva v svetu. Bili pa so redki, ki se niso vključili v nastajajoče kroge – monopole jeklarjev, ki so se povezali s proizvajalci surovin. Na globaliziranem trgu je postala v jeklarstvu zagotovitev oskrbe s surovinami po konkurenčnih cenah ena najzahtevnejših nalog.

In prav ta, tako imenovana vertikalna integracija – od proizvajalcev surovin do proizvajalcev visoko specializiranih končnih jeklarskih izdelkov, je, kot vse kaže, uspela pri tretjem, tokrat uspešnem, poskusu privatizacije slovenskih jeklarn. Ne samo, da se je vrednost sprejemljive kupnine, kot ponosno poudarja dr. Prešern, v nekaj letih povečala za petkrat, dobili so, kot pravi optimalnega partnerja, ki bo zagotovil oskrbo s surovinami z velikimi prihranki, hkrati pa s triletno odpovedjo dobičku močno pospešil razvoj. Imajo dovolj znanja, da niso iskali partnerja z novimi tehnologijami, celo več: kaže, da bodo lahko svoje znanje prodajali. Če k temu dodamo zaveze za ohranjanje sedanje zaposlenosti, ohranjanje doseženih pravic in plač, ter zelo pomembno nadaljevanje ekološke sanacije, je mogoče prodajo večinskega deleža ruski skupini Koks oceniti kot uspeh. Slovenska država morda s sedanjo kupnino ni dobila povrnjenega vsega, kar je v preteklosti vložila. Zagotovo pa ta prodaja, ki zagotavlja nadaljnji razvoj, uspešno poslovanje in ugoden položaj zaposlenih, obeta, da se bo ta vložek povrnil. Kljub deklariranemu umiku iz gospodarstva je verjetno prav, da si je z več kot četrtinskim lastninskim deležem ohranila odločilen vpliv in se z novimi lastniki celo dogovorila o usklajevanju vseh najpomembnejših odločitev. Le želimo si lahko, da bi ji uspelo na podoben način prodati oziroma privatizirati še druga podjetja v državni lasti, saj je neizpolnjenih obljub v tej smeri še veliko.