Podarjeno za vedno

Zgodba o Nataši

Nataša je ženska, ki se bori. Čeprav jo spravijo na kolena, pohodijo, sekajo na njenih ramenih drva, ona še zmeraj vstane, se zravna in gre naprej. Zaradi razmer, v katere je bila porinjena, je znala opravljati po več del hkrati. Hkrati pa se nihče ni drznil reči, da bi bila kdajkoli slaba mati. Niti mož ne. Leta so tekla, Nataša je že imela dobro službo, za njo je že bil magisterij, Jani je obiskoval osnovno šolo, le mož je še zmeraj igral »fanta« in se temu primerno tudi obnašal. V neki skupini je začel sodelovati kot bobnar in zato ga večino vikendov ni bilo več doma. Včasih je prinesel kakšen tolar, največkrat pa je bila Nataša tista, ki mu je brez besed dajala še žepnino.

»Nekoč me pokliče s Ptuja, obtičali so sredi avtoceste, ker jim je zmanjkalo bencina. Si predstavljate mojo jezo, ko sem se oblačila in se potem z Gorenjskega odpeljala na povsem drugi konec Slovenije zato, ker sem vezana na tako zgubo? V tistih nočnih urah v avtu mi je film dokončno počil. Zdelo se mi je, kot da sem »spregledala, da sem sebe, njega in najinega otroka videla v povsem novi luči. Še tisto malo erotike ali ljubezni, kakor že hočete, ki je pred tem obstajala, je izginilo, vse kar sem doživljala, sem videla razgaljeno. Prešinilo me je, da tako ne morem več živeti, da propadam, da nazadujem, namesto da bi rasla. Odločila sem se, da tej agoniji naredim konec,« pove Nataša.

Žal ni šlo vse po načrtih. Ko je tastu in tašči omenila, da se hoče odseliti, sta planila v jok. Vnuka sta imela zelo rada in zdelo se jima je nemogoče, da bi se ločila od njega. Potrpi še malo, da ga bo srečala pamet, je tarnala tašča. Tast pa ji je ponudil vsakomesečno vsoto denarja, da le ne izpelje svojega načrta. »Bila sem zgrožena. Na kraj pameti mi ni padlo, da sta me bila pripravljena kupiti. Upala sem, da bosta vzela v roke svojega sina, mu zaprla pipico, da bi se fant, ki je štel že več kot trideset let, »prebudil«, pa ni bilo tako. Očitno se jima je zdelo samo po sebi umevno, da njun Marjan ostaja še naprej otrok …« Nataša prav tako ni pozabila njegovega nasilja. Čeprav sta jo bolj kot to spravljala ob živce njegovo poležavanje in neodgovornost. »Marjanova starša sta mislila, da me bosta odvrnila od namere, če me zatožita pri nas doma. Bila sem povsem osupla, ko me nekoč pokliče mama in mi začne, ne da bi me prej pozdravila, po telefonu groziti, naj bom pametna in naj ne počnem neumnosti. Bila sem tako šokirana, da sploh nisem mogla priti do besede. Le to sem jo vprašala, kako si drzne vmešavati se v moje življenje. Začela mi je govoriti o moji nepokorščini in neubogljivosti, češ da moram sedaj pojesti juho, ki sem si jo skuhala. Spoznala sem, da bi bili vsi, ki so živeli okoli mene, še najbolj srečni, da vztrajam in se delam srečno, da bi bila naša družina še naprej videti kot srečna in brezmadežna.«

Ker je bil Marjan zaradi poletnih špilov odsoten, se je z njim pogovorila šele čez kakšen dober mesec. V tistem času si je našla novo stanovanje in zbrala denar za predplačilo.»Bilo je hudo. Najprej je znorel, me zagrabil za lase in me butal ob leseni del naslonjala pri kavču. Kričal je, da imam polno rit dobrega, pa da sem nehvaležna mrha in podobno. Potem se je sesedel na tla in me na kolenih prosil, naj tega ne naredim. Da on ne more živeti brez mene in Janija. Hotel me je vzeti v naročje kot nekoč, ko sem si še želela njegovih nežnosti. Bil je šokiran, ko je ugotovil, da na te finte ne padem več. Prav, mi je dejal. Ti pojdi, jaz se bom pa obesil in me boš imela na vesti. Bila sem preveč šokirana, da bi dojela, kaj mi je hotel povedati. Odšla sem spat, bolela me je glava, pa še bala sem se, da bi najino kričanje prebudilo otroka. Ko zjutraj vstopim v kopalnico, ga najdem v kadi, nezavestnega. Očitno si je, enkrat proti jutru, prerezal žile, vendar le toliko, da je izgubil zavest. Bila sem še zmeraj v šoku, ko so prihiteli reševalci, vendar so me potolažili, da se bo izmazal, da je imel srečo. Vseeno me je bilo groza, da bi ga imela na vesti. Tega enostavno ne bi mogla prenesti …«

Ozračje je postalo še bolj naelektreno. Tast in tašča sta vsak trenutek dneva ali noči vdirala v stanovanje, da sta preverjala, ali je njun Marjan še živ. On pa je ležal na kavču, gledal televizijo in verjetno užival ob vsej pozornosti. Mislil je namreč, da je s tem dejanjem Nataši za zmeraj preprečil, da bi ga zapustila. »Ni hujšega kot občutek izgubljenosti zaradi lastnih nepremišljenih napak,« je med najinim pogovorom Nataša večkrat ponovila. »Tudi v tej situaciji, ki jo opisujem, sem bila nekaj časa nemočna. Spraševala sem se, kaj naj storim, da ne bom potem celo življenje trpela zaradi napačnega koraka. Celo potrpela bi v dani situaciji, da le ne bi kdaj pomislila, da sem bila kriva za smrt kogarkoli okoli mene …«